Moj oče je umrl v petek. Njegova poslednja želja je bila, da ga po smrti upepelimo in pokopljemo v ožjem družinskem krogu. Ker pa je umrl v petek, so ga odpeljali v hladilnico, kjer je počival do ponedeljka, ko so ga upepelili. V teh dneh je bila cela družina na domačiji pri mami, kjer so si sorodniki in prijatelji dobesedno podajali kljuko. Moj sin, ki je bil ob očetovi smrti v Mariboru in se od njega ni mogel posloviti je bil močno prizadet, saj je imel svojega dedija neizmerno rad. Istega dne, v petek popoldan je bil od joka in žalosti poplnoma utrujen in rekla sem mu, da naj gre domov in poskuša malo zaspati. Tako je tudi storil. Ko se je zvečer vrnil na domačijo je bil ves iz sebe. Rekel mi je, da se je dedi prišel poslovit od njega. Ko je zaspal, mu je nenadoma postalo zelo hladno. Imel je občutek, da je ob njem njegov dedi. Nato mu je postalo zelo vroče in zbudil se je z mislijo nanj.
Nekega jutra, ne vem točno katerega dne je bilo, je spet zazvonil telefon. Oglasila se je očetova sestrična. Skozi jok sem komajda razumela, kaj mi je pripovedovala. Ker je tudi njo pred časom zadela kap, je bila priklenjena na invalidski voziček. In tako je tudi prejšnji večer sedela na vozičku v svoji sobi in se pripravljala k počitku. Tedaj pa je v sobi zavel zelo hladen veter. Zagledala je mojega očeta, ki je stal pred njo in jo ogovoril s svojimi običajnimi besedami. Rekel ji je: "Zdravo starka! Prišel sem se poslovit od tebe, ker mi to prej ni uspelo." Takrat je trda od groze močno zakričala in pričela klicati svojega sina. Očetova podoba pa je takrat izginila.
Od očetovega pogreba sta minila dva dneva. Bala sem se noči, ki je bila pred mano, saj moraste sanje še vedno niso minile in žalost mi je preprečevala, da bi normalno zaspala. Kljub mi je uspelo zadremati, vendar sem se nenadoma prebudila. Sanjalo se mi je, da sva s svakom oprala naš avto, ga očistila s sesalcem in ga uredila. Bil je ves lep in svetil se je v svoji barvi, toda groza, na obeh prednjih straneh ni bilo vrat. Kljub temu, sva sedla v avto in se peljala nekam. Tedaj sva prišla na neko pot, ki je vodila ob jezeru. Pot je bila tako blatna, da so se ugrezala kolesa avtomobila. Jezila sem se na svaka, ker me vozi po tem blatu, saj sva ravnokar oprala avtomobil. Potem sem se zagledala v jezero, ki je bilo lepo čisto in v njem so plavale ribe. "Da se le ne bi kaj zgodilo", sem pomislila. Naslednjega dne, sva se z mamo vračali iz pokopališča, ko je zazvonil telefon. Sin mi je sporočil, da je imel oče prometno nesrečo, da se njemu ni na srečo nič zgodilo, avtomobil pa je popolnoma razbit.
