Moja zgodba je malo drugačna. Zgodila se je osebno meni.Tega je sedaj že dobrih sedem let,tako da se še komaj spominjam. Zdaj se mi zdi vse drugače, predvsem pa se mi zdijo tisti "hudi časi", čisto nič hudi, ker jih je pač bilo še kar nekaj. Ampak nikdar več se mi ni ponovil podoben dogodek. Sem tudi zelo realistična oseba in nimam kakšnih nerealnih predstav o svetu. Moj mož je odšel delat v tujino za nekaj časa. Ostala sem sama z dvema majhnima hčerama. V tistem času sem imel veliko bremen na sebi, bila sem bolna, sama z otroci, dom, služba, vse se je grmadilo in velikokrat sem zvečer v joku zaspala. Tako so dnevi minevali. Nekega popoldneva sem se zunaj sprehajala, otroci pa so se žogali na igrišču, nedaleč od doma. Šla sem za blok.Tam sem bila sama s svojimi mislimi, a se takrat nisem zavedala, da so
ti hudi časi pustili posledice na meni. Opazila sem,da je začelo deževati.
Pogledala sem v nebo in začutila sem svoje srce kako se odpira proti nebu.
Vse se je svetilo. Še posebej moje srce, ki se je odpiralo. Videla sem ga
takšnega belega, svetlečega,brezmadežnega... Tako sem pač videla.... Kaplje
so deževale name. Malo prej sem imela grde misli o svoji skritih željah. Ker
moža ni bilo sem imela željo po ljubezni in mislila sem na to kako bi se z
določeno osebo, ki mi je bila simpatična ljubila.
Potem pa se je zgodilo tole. Vsaka misel ki sem jo imela o teh željah,je
s kapljami,ki so deževale name padla na to "lepo srce",in ga malo potemnila.
Ko sem to opazila,je bilo žal že prepozno.Kapljice so deževale nanj,bila sem
kot v transu, malo se mi je vrtelo, jokala sem, srce pa se mi je z vsako
kapljo bolj črnilo. Hotela sem lepo srce nazaj, a ni šlo. Bila sem zelo
žalostna.Srce se je zaprlo. Šele takrat sem razumela Božjo zapoved,da ne
smemo grešiti NITI V MISLIH,kaj šele v dejanjih! Ko sedaj pomislim na ta
dogodek,se mi zdi da se mogoče ni zgodil,ampak vem da se je.
