Star sem 18 let in v teh letih sem doživel veliko nerazložljivih stvari. Čeprav si verjetno mislite, da si
izmišljujem, zagotavljam, da ni tako. Kolikor sem se pogovarjal o tem s prijatelji, so imeli nekateri zelo
podobne izkušnje.
Prvi primer take izkušnje je moja praksa klicanja duhov. Nekega dne, smo "za šalo" klicali duhove, v katere tudi
verjamem. To je bilo seveda na pokopališču, da bi izpadel pameten pred punco, katera se mi je dopadla.
Sedli smo na pesek in začeli. Sprva se ni zgodilo popolnoma nič. Naenkrat je od vseh samo prijateljica slišala nekoga, ki hodi po
pesku. Stvar se je umirila. Slišal sem nekoga, ki kliče moje ime nakar sem od strahu otrpnil in nisem vedel kaj naj
storim. Tudi tega nihče ni slišal razen mene. Sveča, ki je bila prižgana za ritual je ugasnila in sredi poletja je
zapihal tako hladen veter, da se je videlo, če smo izdihovali.
Vse skupaj se je umirilo in druga prijateljica, ki je imela več izkušenj, je nekako prepričala tega "duha" naj nas
pusti na miru in ritual smo zaključili. Po tem, se mi je 14 dni ob 3 zjutraj odpiralo okno. To je trajalo vedno po
eno uro. Vse telefonske številke iz telefona so se mi konstantno 14 dni brisale. Naslednjo jutro sem na
kratki majici našel vosek, veliko voska, a blizu mene ni stala nobena sveča, razen tista za rituale, ki pa je itak
ugasnila. 14 dni sem imel ene in iste nočne more, kako me neka oseba preganja. Skratka, to je bilo 14 dni, ki so
bili v mojem življenju najbolj obremenjujoči.
Druga stvar. Umrla mi je babica in kar nekaj časa sem se vsako noč zbujal, ker je nekdo hodil po stopnicah gor in dol
(živim v etažni hiši in je kar nekaj stopnic). Ko sem pogledal kdo je, ni bilo nikogar. Tudi dedek (t.j. mož) mi je
povedal, da so pri njem v hiši odprla omara in iz nje so začele leteti oblačila. Oblačila babice.
Povedal mi je tudi, da se je isto noč ulegel na mesto, kjer je babica spala in naenkrat je začutil velik pritisk na
njegov prsni koš (glede pritiska - babica je imela 95kg). Ni mogel dihati. Takrat se je zadrl in pritiska ni bilo
več. Rekel mi je, da si je prišla spakirat in se poslovit.
Ko mi je umrla druga babica, se mi je sredi učenja odprla omara, ki sem jo zaprl. Spet se je odprla. Prižgal sem
svečo, zaprl omaro in bil je mir.
Imel sem tudi nekakšna srečanja z nekimi neznanimi plovili ampak sem se že preveč razpisal. Torej, strinjam se z
nekom, ki je napisal, da smo v današnjih dnevih preobremenjeni z dnevnikom in smo izgubili občutek za tisto, kar ne
moremo videti ali celo slišati, za tisto, kar lahko le čutimo. Mislim, da če bi lahko spravili našo primitivno
stran na površje, bi bilo veliko več teh pričevanj.
Še nekaj bi rad napisal. Se vam ne zdi, da vedno ko je govora o duhovih in ko se nekako poglobimo v spomine in
takratne dogodke najdemo vedno iste stvari. Kjer je nekdo naredil samomor je zelo mrzlo. Ko nekdo umre, se odpirajo
omare v hiši kjer je ta oseba živela, sliši se, da nekdo hodi itd. To bi lahko pomenilo le nekaj. Verjetno, da
mi (vsaj nekaj časa) živimo s temi duhovi oz. dušami oz. nadčloveškimi energijami, kakor želite. Zakaj se
potemtakem bojimo tega oz. ne verjamemo v posmrtno življenje? Zakaj se potem ne sprijaznimo, da pa nekaj je nad
nami?
Božo
