Tudi ta dogodek,ki vam ga bom zdajle opisala,se po moje šteje med neverjetno, nenavadne kot
je pač tudi ime tej spletni strani,ki druži nas vse s temi neverjetnimi zgodbami.
Od dogodka je minilo že veliko let,mislim da približno 10. Obmocje dogajanja pa je nekje v
Prekmurju, blizu Madžarske meje. Povedala am bom po resnici.
Kot ste že večkrat slišali, so nekateri tihotapili drogor za preživetje svoje družine.
V tistem času sem bila mati samohranilka z dvema otroka in s kupom položnic v predalu,
ki so se vedno le množile. "Prijatelj" mi je povedal za en dober posel. Posodila naj bi
avto za tihotapljenje ljudi čez državno mejo. Ponudba ni bila posebno ugodna, a ker sem
tistikrat denar hudo potrebovala, sem na pogoje pa? pristala.
Pobrali smo nekaj ljudi na drugi strani meje, akcija se je začela. Čakanje, strah,ljudje,
ki jih nisem dobro poznala.Mislila sem si svoje in bila tiho.Nič mi ni bilo všeč. Po vrhu
se je vse zakompliciralo in ljudi niso spravili ?ez mejo. Zbodla pa me je situacija,ki jo
zdaj razumem,da fantje niso bili dobri,saj si niso preveč pomagali kot prijatelji, ko
je bil eden v škripcih.
Vse je padlo v vodo.Na srečo nas ni ujel zakon pravice.Bedeli smo celo noč.Tega si nisem
privoščila nikdar več, ne prej, ne pozneje. Krvavo zaslužen denar bi se reklo po domače,
ker itak plača vsak po svoje. Proti jutru smo se odpeljali domov.Bila je svetla zimska noč,kar
sem si dobro zapomnila. Svetila je luna. Kolega sta vozila pred mano, jaz pa kolikor se je
dalo hitro za njima. Začel je naletavati sneg. Čedalje bolj, kar me je hudo utrudilo pri
vožnji. Nisem poznala poti in me je bilo ves čas strah, da bi ju izgubila in zaidem
na kakšno stransko cesto. Vozili smo se po ravninah z občasnimi gozdovi ob poti. Luna se
je izgubila in bila je sama ravnina, belina in kepe snega na steklu vetrobranu in v
zraku Kar neenkrat zagledam pred sabo,približno kilometer stran nekaj belega v zraku.
Letelo je hitro in se priblževalo. Začelo me je zanimati. Ves čas je tudi še kar
snežilo. Gledala sem skozi šipo,da bi čim boljše videla. Letelo je proti meni, belo,
neslišno,kot bi plavalo.Še najbolj me je spominjalo na orjaško manto iz morskih globin.
Ne znam razložiti kakšni občutki so bili to. V bistvu jih ni bilo, ker se je zgodilo
kar naenkrat. Zaplavala je tik nad mojim avtom,nad sprednjo šipo in se dvignila v
zrak. Bila sem šokirana. Najraje bi ustavila avto, skočila ven in pogledala nazaj kaj vidim.
Pa nisem,ker sem morala voziti za onim dvema. Srce pa mi je divje razbijalo od dogodka.
Kasneje sem ju vprašala,če sta kaj videla, vendar o tem nista vedela nič.
Do pred enim tednom si nisem znala razložiti dogodka. Potem pa mi je postalo jasno.
Kako nisem spregledala že prej? To je bil drugi čudež,ki sem ga doživela v življenju.
Prvi je bil zgodba Srce, v tridesetm delu nenavadnih
doživetij na tej spletni strani. Če ju boste prebrali si boste po svoje, mogoče tudi z obsojanjem razlagali moja dejanja.
Tudi jaz jih sedaj obžalujem,a kaj ko se preteklosti ne da spremeniti. Predvidevam in vem,
da so to bila opozorila Našega Stvarnika,ki nas tako zelo ljubi in a nam ne more
pomagati,če si sami nočemo. Da obstaja še nekaj, ne samo fizično telo,kar je v nas in
nas vodi. Zahvaljujem se Stvarniku za Vse kar mi daje in Vsem ljudem,ki sem jih do sedaj
srečala in zaradi njih v sebi zrastla.
Na srce pa vam polagam, kar že veliko ljudi misli in govori. Pa še več jih bo!
Ne stori nikomur nič takega kar tudi sebi ne bi!
Upoštevaj 12 Božjih zapovedi!
Spoštuj in Varuj Naravo!
Ne ubijaj Stvarsta okoli sebe in v sebi!
Verjemi,DA JE ON VEDNO Z NAMI
