PO ŠESTIH MESECIH STA PRIZNALA DA NISTA ZEMLJANA.


Ni dolgo tega, ko smo o zunajzemeljskih bitjih in letečih predmetih govorili zelo zadržano. Skratka, svobodno in bolj logično misleči so se umikali množicam tistih, ki nekaj kar bi utegnilo biti v vesolju in morda celo na zemlji trdno zavračajo. Kdor se ni umaknil in je svoje misli širil javno, je pač obveljal za čudaka. Vendar je čudakov iz leta v leto manj. Nekateri med njimi prejemajo celo literarne pohvale ali priznanja na "čudaških dosežkih", drugi zopet so se prilagodili ozkomiselnim množicam in pri svojih trditvah stojijo le še doma za štirimi stenami. Sam se kajpak nikoli nisem zapiral med štiri stene, ne bom tudi rekel, da sem čudak, čeravno sem nekaj podobnega govoriti o meni ze slišal. A vendarle verjamem, da me nekdo pri mojih delih vodi, sicer bi mi jih v Sloveniji objavila vsaj Aura. Pravzaprav nekaj tistega kar napišem ni v popolnem skladu s cerkvijo, državno ureditvijo, prepričanjem večine in včasih tudi z "zdravo logiko". Vse to je že dovolj velik pečat, da podobne teme ne pristanejo v tisku, temveč na Internetu, ki je edini necenzoriran medij. Na takšnem mediju, sem sam svoj urednik, z množico bralcev, ki me vsako leto bolj bodrijo, oni pa ki so mi še pred časom predlagali naj grem rajši v norišnico, so naenkrat ostali brez besed. Jaz brez besed nisem in življenje kakršnega živim me sploh ne preseneča več, četudi se pred mano pokaže zunajzemeljsko bitje. Da, zunajzemelsko bitje. No ja, da ne bo pomote naj poudarim, da govorim o dveh zunajzemeljskih bitjih, ki sta na zemlji inkarnirani v človeka, torej human alien. Za posameznika bi bile take navedbe lahko tudi žaljive, četudi se dotični pri svoji oceni ne bi motil, toda sam sem potreboval šest mesecev da sta mi zakonca, ki ju bom poimenoval Thomas in Patricia to tudi priznala. Zlasti Thomas o tem sprva ni hotel govoriti. Nenehno in še pred kratkim je le ponavljal: "Saj nič ni o tem za govoriti." Vendar ju je njegova žena, za katero sem našel upravičen izraz klepetulja, pred časom izdala kar dvakarat. Prvič, ko je nehote priznala, da sta oba zunajzemeljski bitji, ter drugič, ko je rekla, da imata sporočila.

Thomas in Patricia imata v bistvu pestro življenje. Že 37 let imata prodajalno z zelišči, čaji, izbranimi kompaktnimi ploščami, kristali, aroma terapijo, ter ostalim kar spada zraven. Za nameček Thomas opravlja še dokaj nenavadno dejavnost. V sosednji sobi, ki deli trgovino in pisarno meri alergijo s posebno napravo, ki so jo uporabljali izključno za astronavte pred poletom v vesolje Apola 6. To, da sem se pobliže seznanil z njuno dejavnostjo še ni pomenilo, da bosta govorila tudi za medij kakršen je Aura. A vendarle sta se sčasoma omehčala. Toda od takrat je minilo že slabi dve leti. Botrovala je bolezen, ki je zadela oba, najprej enega, potem še drugega in v tistem času ju nisem hotel vznemirjati. Toda pred kratkim sem se ponovno oglasil v njuni trgovini, z enim samim namenom. Dokončati pac tisto kar sem obljubil mnogim, tudi reviji Aura. Pogovor z "vesoljcema". Thomas, ki je bil vedno zadržan, ko smo govorili o nečem kar ni vezano na Zemljo me je vljudno zaprosil, naj rajši odneham, s pogovorom. Vendar pa je v tistem v trgovino stopila stranka, ki je prišla na merjenje alergije in Thomas je pač moral oditi z njo v sosednji prostor. K meni pa je prišla Patricia. Napisal sem že da sem ji nadel izraz klepetulja zato sem se za pogovor z njima zmenil v borih dveh minutah, že za naslednji dan 17.3.99 ob 20:00.


Notranjost hiše je bila zelena kot bi bila osvetljena z močnimi zelenimi neonskim lučmi.

Naslednji dan sem se torej oglasil pri njiju doma v predmestju glavnega mesta Islandije, Reykjavik. Zelo okusna pritlična hiša bavarskega stila me je takoj presenetila, na vratih pa me je pričakal iz lesa izrezljan napis: "The old crows live here - Tukaj živita stari vrani." Pozvoznil sem in odpret mi je prišla Patricia. Priznam, notranjost hiše sem pričakoval vsaj malo drugačno od drugih, toda zmotil sem se. Pohištvo in vse kar spada zraven je bilo zelo okusno, ko pa sem z očmi iskal le nekaj kar bi mi dalo razlog za morebitno kasnejše podvprašanje, tega nisem našel. Več kot to. Veliko bolj čudna je bila hiša nekdanjega predsednika ufološkega društva, saj me je ta posadil na medijev stol, strop pa je imel pribit z deščicami, da mi slučajno ne bi kaj padlo na glavo.

"Thomas, vaše zivljenje je tisto za kar menim, da bralce še posebej zanima, lahko poveste nekaj o tem?"

Kaj bi govoril, saj nič ni za povedat.

"A vendarle vem, da ste redkobeseden celo kadar merite alergijo na tisti astronavtski aparat?"

Naj bo, nekoč sredi noči je prišla vesoljska ladja. Poklicali so me iz hiše in ko sem se napravil so mi rekli naj stopim bližje. Tako dolgo je že od tega, da se polovico tega kar se je takrat zgodilo ne spomnim več. Vprašal sem jih odkod so. Pokazali so na eno od rdečih luči, ki je na ladji izstopala in rekli: "LEXA, LEXA 30". Kasneje so mi povedali, da je Lexa od zemlje oddaljena 30 svetlobnih let. Toda, da ne bo pomote naj poudarim da tudi ne vem ali sem takrat potoval v čas, ali sem sanjal, ali pa so bili kar pred mojo hišo.

"Vendar to so bila bitja iz vaše civilizacije, iz vašega planeta mar ne?"

Thomas je pogledal v tla, kot bi ga bilo sram, tudi bilo ga je, in pritrdil.

"Po tistem verjamem, da stika z zunajzemeljskimi bitji niste izgubili vi, kot tudi ne Patricia?"
Namesto Thomasa je odgovorila, njegova žena."

"Poglejte jaz in Thomas družino gradiva na strogih skrivnostih in ni jih malo takšnih stvari, ki bi se dale opisati in ki bi jih tudi lahko govorila.
Thomas: Spomnim se neke noči sva vstala, saj je bil v hiši močan blišč. Tudi telefon se je sam od sebe prižgal in dajal znak zasedene linije. V dnevni sobi so se videle zvezde raznih barv, celoten prostor pa je obsevala zelo močna zelena barva. Počutje takrat ni bilo panično kot bi marsikdo pričakoval, nasprotno, oba s Patricio sva se počutila zelo dobro."

"So vama potemtakem te zvezde in zeleno luč, poslali vajini bratje?"

Patricia: " V to ne dvomiva. Čeravno je bila to nekaj časa uganka sva dobila kasneje sporočilo, da so nama poslali nekaj kar nama je dalo daljše zdravje."


"Vendar bi se vseeno vrnil k vaši besedi Patricia, da vodita življenje v nekakšni skrivnosti. Ne nameravam se spuščati v vajino dužinsko življenje, a bi rad vedel več o tem zaradi česar sem tudi prišel."

"V bistvu ni kaj dosti tega kar bi lahko govorila. Nič posebnega ni. Tudi midva nisva nič posebnega, morda le nekoliko bolj drugačna od drugih."

Tisti hip se je vmešal Thomas in na moje presenečenje povedal zgodbo, ki zadeva plovila, ki so bila razstreljena v New Mexicu leta 1947.

"Junija ali julija, leta 1947, ko mi je bilo dvanajst let sem čakal na avtobus. Mnogi takrat so videli neznana leteča plovila o čemer so pisali tudi tukajšnji časopisi. Vendar nihče ni zapisal, di jih je tudi slišal. Jaz sem jih. Poseben žvižgajoci ton sem zaslišal takrat ravno iz smeri kjer so bila ta plovila."

"Torej ste nekaj posebnega na Zemljo vseeno prinesli. Slišati neslišno?"

"Da, držalo bo. Po tistem sva govorila z osebo, ki paranormalne in ufološke dogodke raziskuje in zatrdil je da se ujema čas videnja teh plovil nad Islandijo in razstrelitve v New Mexicu. Torej je šlo za plovila ene civilizacije, ki so bila sprva videne na večih koncih sveta."

"Oba Patricija in Thomas sta temo zavlekla v popolnoma drugo smer kar meni v tistem trenutku ni preveč ustrezalo, a se je izkazalo, da je imelo tudi to svojo podlago. Govorili smo o Islandiji in tudi o meni, kar se pravzaprav na tovrstnih pogovorih ne spodobi, toda v dveh letih kolikor ju pravzaprav poznam sem bil pripravljen povedati tudi nekaj o sebi. Vendar pa me je Patricija naenkrat vprašala:"
"Mar ti nisi stara islandska duša?"

Ni bila prva, ki mi je to rekla, tudi ji nisem takoj odgovoril, temveč sem jo vprašal: "Ste vi potemtakem tudi neke vrste medij?"

"Ne, sploh ne, le (hugbod) astralno sporočilo sem ta trenutek dobila. "

"Da, astralno sporočilo je točno. Vendar teh astralnih sporočil je pri vas še več se mi zdi, mar ne?"

"Res je, in na teh tudi v pretežni meri gradiva življenje."

"Thomas: Pomagati, potrebno je le pomagati ljudem. Ti si dandanes med seboj premalo pomagajo. Pred 37. leti sem imel trgovino z radio aparati sedaj imam kot si videl nekaj čisto drugega. Pri meni dobiš vse kar pomaga. Nič pri meni ne škodi."

" Vaš aparat za merjenje alergije Thomas. Mar vas niso zaradi te dejavnosti ze tožili?"

"Res je, pred leti me je tožil državni zdravnik (stopnja pod ministrom oziroma nekakšen ministrov svetovalec op. A.I.). Vendar, ko so videli da je aparat točen so tudi odnehali. Od takrat dalje tudi vsak podpiše izjavo preden mu merim alergijo in podobno, saj nočem imeti sitnosti, ker ne gre za šarlatanstvo, temveč napravo, ki je bila v uporabi za astronavte in zatorej menim, da je lahko primerna tudi za Islandce.

"Da delata le dorbo, oziroma pomagata ljudem kot ste se prejle izrazili sem opazil še preden sem vaju spoznal, oziroma pred desetimi leti, ko sem k vam prišel zgolj kot kupec. Imata potemtakem tudi druge sposobnosti zdravljenja?"

Patricia: " Ne bom trdila, ker se z zdravljenjem neposredno oziroma z naravnim darom ne ukvarjava, res pa je, da so nekateri ozdraveli že v najini bližini."

"Če se spomnita našega drugega ali tretjega srečanja, takrat ko sta tudi priznala, da nista "čisto ta prava" Zemljana. Tistikrat je bila poleg tudi vajina mlajša hčerka. Ne bom trdil, vendar sem opazil kakšna je bila njena reakcija. Saj vesta kaj menim?"

Thomas: " Sara je imela večkrat sanje, pove nama o tem."

"Izključno sanjati nezemeljska bitja še ne pomeni, da je nekdo to tudi sam."

"Res je, morda ji bo življenje prineslo več spoznanj kdo in odkod je."

"Ste jo torej izdali?"

"Ne, nisem jo izdal, Sara ima tovrstne sanje."

Več jih je, ne le Thomas in Patricia.

"Verjamem, da se pripadniki tujih civilizacij med seboj prepoznajo. Poznata vidva še koga, ki ni "popoln Zemljan"?

"Patricia: Pred nekaj leti je umrl priznan maser tu na Islandiji. Njegove roke, niso bile le roke maserja, tudi zdravile so. Ob neki priložnosti, ko smo mi trije sedeli skupaj naju je iskreno vprašal. "Zdi se mi, da smo mi neke vrste bratje, mar ni res?"

Thomas: "Celo nekoč ko smo bili pod ledenikom Snaefellsjokull kjer se prepletajo zelo močne energije je dokazal kaj njegove roke zmorejo. Neko žensko so močno boleli kolki. Bolečine so bile celo tako močne, da ji moj aparat, ki sem ga imel takrat s seboj ni mogel pomagati. Ozdravil jo je on z njegovimi cudežnimi rokami.
Še en takšen Islandec je, ki ga poznam. On ne zdravi z rokami, ukvarja se s homeopatijo in živi v Nemčiji kjer je tudi poročen. Nekoč je bil pilot.

"Potemtakem je zunajzemeljskih bitij na svetu res veliko. Delajo vsi dobra dela kot vi, pokojni maser in homeopat v Nemčji?"

Patricia: "Odvisno odkod so. Tudi oni zlobni so na zemlji, toda, ker dobro vedno premaga zlo, verjamem, da je tudi dobrih več."

Ne govorim o "Blatnem jezeru" temveč o ledeniku Snaefellsjokull.

Pogovor smo zatem nadaljevali v smeri Zemlje in kam dan današnja politika vodi. K antikristu. Po besedah Patricije, se bodo v 3. svetovno vojno vmešale tudi sile iz drugih galaksij, med drugim iz Lexe, ob tem pa je kot prej ponovila, da dobro vedno premaga zlo, preobrat za zemljo pa je v tem trenutku nujno potreben saj povsod divjajo vojne, denar pa je tisti, ki vlada.

"Imam občutek, da sta se pred mojim prihodom dogovorila kje je limit informacij. S tem ne mislim na vas Patricia, to je bila vaša pobuda Thomas?"

Opazil sem da sem ju spravil v zadrego, spogledala sta se, in čez nekaj sekund seveda vsak podoben namig zavrnila.
"Prav, čas tece naprej, še se bomo srecali, morda takrat zaradi drugačne miselnosti na Zemlji. Upam, le da bo naš dialog v prihodnosti bolj odkrit manj skrivnosten in kajpak z več astralnimi sporočili za Zemljane."

Na poti domov v Reykjavik sem se ozrl na zahod proti ledeniku Snaefellsjokul. Kaj se dogaja v tem ledeniku? Legende o tujih zemeljskih bitjih, garaži za njihova plovila, vidijo jih domačini, in obenem ledenik velja kot delujoča zemeljska čakra. Tudi domačini so tod okoli že večkrat videli plovila, ki so se pravzaprav iz ledenika dvigala in ne švigala mimo. Na istem mestu je bil novembra leta 1994 sestanek med Zemljani in bitji iz vesolja. O tem sem v Auri pisal maja 95, članek pa je še vedno dostopen tudi na Internetu.
In ker imam kuhinjsko okno obrnjeno naravnost proti temu ledeniku se pogosto ozrem nanj in gledam. Kaj hočem, gledam lahko, čeravno še nikoli nisem videl nič plovilu podobnega. Vendar sem dobil idejo. Kdo ve, morda celo astralno spročilo. V prihodnosti se utegne zgoditi, da bom organiziral new age turistična potovanja k temu ledeniku, ki daje tako veliko energije. Če se je lahko uveljavil kmečki turizem potem verjamem, da bi šlo tudi z vesoljskim. In tudi ni potrebno da ste naivni in zato mojim člankom verjamete. Pridite prepričajte se in videli boste, da ne govorim in pišem o "Blatnem jezeru" temvec o ledeniku Snaefellsokull na zahodni obali Islandije.


    Vaša pošta!!
        Domov na NENAVADNO.COM

        Takk fyrir athygli: Andres

        Hvala ker ste se vpisali v knjigo gostov.

        Vpis v knjigo gostov

        Pregled knjige gostov


        Slovenec na Norveškem in Slovenka v zahodnem delu Slovenije v telepatskem stiku.


        Zadnja sprememba: 25.4.2004