Tole ni oda ljubezni, je oda življenju...
Nekoč, korak za korakom, te prepričajo in nekoč davno, korak za korakom, spoznaš,
da si dan svetu, da te izpije, poje, izsesa....
In potem...
Udarec za udarcom postaneš človek z meglenimi očmi, zazrt v tla.
Nekoč, ko umre še zadnja zvezda, ko zamre še zadnji epitaf, ko boš še zadnjič preklel tiste,
ki so te naredili človeka, se bo iz tvojih tavajočih misli rodil otrok.
In želel si boš, da bi mu uspeloo.