Oda ljubezni!

[luana]

Še vedno pričakujem tvoj odziv,
kako besedo, ne samo prezir,
bila nekoč sem tvoje nebo,
kaj mi danes pravi oko?

Ne bom več prosila,
nisem si tega zaslužila,
dovolj je bilo vsega,
polna mera solza.

Srce še vedno poskoči,
kakor val me pomoči,
a ti si kakor stena,
čustva na njo naslonjena.

[luana]

Enostavno ne vem kaj mi je,
enostavno ne prepoznam se,
enostavno ne morem mimo tega,
da nekoč bila sem tvoja zvezda.

Danes sem samo še komet,
padam in padam,
kje neki pristanem,
na trdnih tleh.

Tamle sigurno se prebudim,
občutim, da to je le spomin,
spomin na čustva močna,
kjer sem bila deklica poskočna.

[luana]

Ljubim te več kakor vse,
pogrešam te bolj kakor se ve,
ni luči ki bi mi lepše svetila kakor si ti.
Vse svoje dni bom v temi.

Srce se zaprlo je,
nič več ne ljubi,
čustva zamrla so s tvoje strani,
kaj bom sedaj, a mi še preostane kaj?

Preostane nadaljna pot,
pot ljubezni brez zmot,
kjer je vse kakor kristal,
čisto ker ni več utvar.

[luana]

Veliko tega kar nama ni bilo danega,
učenja in trpljenja skozi spoznanja.
Bile so sanje in upanje uzrto vanje.
Bila je ljubezen kakor bolezen.
Bil je trenutek popoln in brezupen.
Bila sem jaz in bil si ti.
Bila so čustva za vse nadaljne dni.

[luana]

Sonček zlat, droben zaklad,
iskra v očeh maminih.
Vse dni in noči,
nemir v tebi iskri.
Moja si sreča,
ponos si moj zlat,
bodi čuvan vsak tvoj korak.
Angele prosila bom za te,
naj vedno uslišijo me.

[luana]

Ne vem dneva in ne noči,
vem le eno da prinesi mi .
Nekoč ko bode vse prosto in brez ovir,
pripelji mi ga zopet na moj tir.
Hvala ti o ljubljeni pastir,
saj veš, ljubezen je brez ovir!

[luana]

Takole sem hotela,
novo preobrazbo si zaželela!
Kaj pa vi porečete na to,
a se mi bode izšlo'?
Nisem več mlada,
za fante lovit,
bodem pa znala moža ukrotit!
Ko me na vratih zagleda poreče,
danes sem prost za takele sreče!
Dorekla za danes sem vse,
jutri mogoče dodala bom še!

by luana 

[cvetka]

Takole sem hotela,
novo preobrazbo si zaželela!
Kaj pa vi porečete na to,
a se mi bode izšlo'?
Nisem več mlada,
za fante lovit,
bodem pa znala moža ukrotit!
Ko me na vratih zagleda poreče,
danes sem prost za takele sreče!
Dorekla za danes sem vse,
jutri mogoče dodala bom še!

by luana 

tole se mi pa zdi stil od našega Prešerna, lepo

[luana]

Kaj tistega, kateri je pokojni že n- let?

 

[luana]

Tako močno boli,
tako močno skeli,
ni mi pomoči,
ne uspem se izviti.


Zakaj ves ta odklon,
zakaj nisi sladek kakor bombon,
nekoč si to počel,
danes pa si samo odšel.

Hladen kakor tuš,
je vedno tvoj odgovor.
Ni pomoči ne vem kam bi,
prosila za pomoč, zapiram se kakor obroč!

Kaj sem hudega naredila,
da mi je usoda tole poklonila,
nisem si tega zaslužila,
kje so vsa moja pravila?

[luana]

O ljubljeni moj,
kaj vse bi ti povedala nocoj.
A nimam besed, niti želja,
da bi  ti jih razodela.
Duša je moja ranjena,
nič ni več od tega.
Bila je sama žalost,
kar doživela v ljubezni tej,
a obetala je življenje brez mej.
Boli spoznanje to,da nikoli ne bo,
kakor obetalo se je lepo.
Ljubiti brez mej, a ne na zemljici tej!

[luana]

Ne vem kdo si,
ljubezen mojih dni.
Sanje večne, hrepenenje boleče,
spomin se prebuja, želje ne izreče.

Napisala bi ti pismo nocoj,
a ne vem kod je tvoj obstoj.
Niti glasu ni več od tebe,
si resnično prebolel tole?

Srce še vedno po tebi hrepeni,
ti moje sonce ljubljeno,
ti moj zaklad,
ne veš kako imam te rad.

Nikoli pozabila tvojih besed,
preveč ljubil me je tvoj pogled.
Danes je daleč tvoje oko,
a srce z menoj povezano.

[luana]

Zakaj bolečina preplavlja srce,
kaj se dogodilo je,
da ne more brez tebe.
Dneve in noči le po tebi hrepeni.


Tvoj ponos ubija strasti,
rane zadaja in oko orosi.
Nisem sprejela povelja tvojega,
Ljubila te bodem še vedno brez zadržka.

Ko enkrat srce spozna pravega,
Nikoli ne odneha iskati ga.
Vsa vrata  se zapro',
druga na novo želje odpro'.

[luana]

Spomin na tebe še živi,
kakor sončni žarek blesti,
v vsej svoji lepoti žari,
a odhod tvoj me hladi.

Oddaja toploto ljubezni,
katere si jo pustil mi.
Sled nikoli ne zbledi,
ko nekoč okusiš je ti.

Ljubila se kakor golobčka dva,
izlila vsa čustva tega sveta.
Le kam odšla je sreča najina,
da sedaj ostala sem sama.

Sama v dolini solza,
srce boli in rabi pomoči.
Nežne objeme, poljube in
obljube da ob meni si.

[luana]

Koliko prosila sem za to,
toliko molila da bi se izšlo,
ne in ne še vedno me žre,
a je vredno bolečine te?

Kakor kamen ti srce,
ne ukloni se za mene,
nisem vredna besede le,
da bi izrekel jo za me.

Ko slutila sem tvoje poljube,
z njimi tudi obljube,
kaj je štiri dni,
v zameno večnosti.

Večnost sedaj prebiva v meni,
ker enostavno te ni,
žalost pa me spremlja,
vse dni in noči.

Nekoč se solza osuši,
oko zaiskri,
pozabila vse kar izrekel si,
upam da niso bile le laži?