Tako močno bije srce,
za vse trenutke najine,
pošla je želja, pošla je strast,
ostala žalost in v njej oblast.
Srečala ljubezen svojih sem dni,
ostal spomin da se zaiskri,
izlila vse kar dano mi,
ni bilo usojeno ti.
Bilo je nekaj kar opisati ne vem,
bilo enkratno ker povedati ne smem,
ljubila toliko da čudim se očem,
končalo tako, da se ne grem.
Pa povej zakaj bilo je tako,
vedela sva oba za to,
kaj ti nič več ni hudo,
saj bila tvoje sem zlato.
Utrujena od poti te,
potrebujem ustnice tvoje,
da ponesejo skrbi moje,
osvobodijo me žalosti svoje.
Podaj mi roke svoje,
da odnesejo me v višave tvoje,
nekoč živela sva za to,
ko se nama odpiralo je nebo.
Zvezde sijale so nama zvesto,
luna kazala pot je skrbno,
hodila po stezah ljubezni takrat,
na sredi poti zastal je nama korak.
luana
