Potegnem črto, zgoraj bo nebo.
Še z rok mi skoraj zbežijo oblaki,
kot kakšni plahi raztepeni vojaki,
pod njimi je morje in valovi hitijo,
kot da oblakov sence lovijo.
Potegnem črto, tako na oko.
Narisal bom sonce, barve pomladi,
in siva jadra na utrujeni ladji,
saj so še galebi v valovih zaspali,
utrujenih kril so kar obležali.
Ti pa greš mimo, in niti ne veš,
da sem poletje narisal le zate.
Tebe sem risal kot bele oblake,
s peskom prekrival tvoje korake,
a srcu se skrival, bežal sem kot morje,
tak sem kot črta, ki riše obzorje.
Potegnem črto, tako za slovo.
Premalo neba za takšno obzorje,
in vse te oblake, zagledane v morje,
kot bi pred tabo nekam bležal,
sem zadnjim turistom sliko prodal.
Potegnem črto, nocoj te ne bo.
