Modre misli, afirmacije, pregovori in reki itd

[Natasa]

Ni pomembno v katerem trenutku življenja ste se utrudili.
To kar je pomembno je,
da je vedno mogoče in potrebno znova začeti.

Ponovno začeti pomeni;
dati sebi novo priložnost,
obnoviti upanje v življenje
in to kar je najpomembnejše-
obnoviti vero v sebe.

Avtor: n.n.

[taja6]

Kar ve duša, tega človek, ki ima to dušo, ne ve.
Mi smo neskončno več, kot si mislimo.
( K. Gibran )


Razlika med tem, kar si
in tem, kar se delaš da si,
ti povzroča trpljenje.


Če v množici spremeniš
enega samega človeka,
je to zelo malo.
Če si ta eden ti sam
je, kakor da si spremenil množico.

[Natasa]

Ko se motimo se učimo.
Učimo se na napakah.

[tia]

Ljubezen ne poganja sveta,
vendar je tisto,
zaradi česar se vožnja izplača.
(Franklin. P. Jones)

"Ljubezen je življenje ... in če nimaš ljubezni, si brez življenja." (Leo Buscaglia)

[Iza]

Veliko ljudi ne pozna svoje priložnosti, ker ponavadi hodi naokoli odeta v pregrinjalo trdega dela."

- Thomas Edison

[Azra]

V knjigi Novaka - Pasja Grofica, mi je v spominu ostal stavek:

"Vaja dela mojstra, raba pa krepi organe."

 

[taja6]

Včasih mislimo, da ni nobenega zmaja več. Nobenega pogumnega viteza, niti ene same princese, ki bi lahkotno drsela skozi skrite gozdove in s svojim nasmehom omamljala srnjad in metulje.

Včasih mislimo, da je naš čas onstran meja, onstran dogodivščin. Usoda je daleč za obzorjem, da so ožarjene sence že davno zdrsnile mimo in jih ni več.

Kako lepo, da se motimo! Princese, vitezi, uroki in zmaji, skrivnost in dogodivščina….Ne le, da so tu in zdaj, edino oni so od nekdaj prisotni na zemlji!

V našem stoletju so si seveda nadeli druga oblačila. Zmaji so danes v vladnih kostumih in oblačilih poraza ter noši pogube. Demoni družbe predirljivo vreščijo, vrtinčasto bi strmoglavili na nas, ko bi odtrgali svoj pogled od zemlje in se zazrli kvišku, ko bi se na ovinkih drznili zaviti desno, čeprav nam je bilo rečeno, da moramo zavijati levo. Tako prekanjene so postale prikazni, da so lahko celo vitezi in princese skriti drug pred drugim, skriti celo sebi.

Kljub temu nas učitelji resničnosti še vedno obiskujejo v sanjah in nam govorijo, da nismo izgubili ščita, ki ga porebujemo pred zmaji, tiste mavrice modrega ognja, ki nas obdaja in ve, kako spremeniti svet, kot bi si ga želeli. Intuicija šepeta resnico. “Nismo prah, magija smo!”
            Richard Bach

[taja6]

MAVRICA

Biserna lestva se vzpenja v oblak,
spušča se onkraj na zemeljski tlak,
mavrica pisana, božji prestol.

Angeli hodijo gor in pa dol,
zlate kropilnice v rokah drže,
zemljo pežejno hlade in poje.

Gor na stolu pa večni sedi,
kapljici vsaki on srečo deli:
pade na polje – rodi zelenjad,
kane na drevje – obilen da sad,
kaplja na njivi – da žito zlato,
kaplja na trti pa  - vince sladko.

Sreča se spušča na sleherno stvar,
kadar zaliva nebeški vrtnar!

Simon Gregorčič

[taja6]

To je zgodba o človeku, ki umre in se znajde v lesketajočem se kraljestvu. Sam pri sebi misli. “Bržkone sem bil boljši, kot sem mislil.” Tedaj se mu približa bleščeče bitje in ga popelje v sijajno banketno dvorano, v kateri stoji ogromna pogrnjena miza, obložena z nepredstvaljivimi dobrotami. Skupaj z drugimi ga posadijo za banketno mizo in mu postrežejo z izbrano vrsto jedi. Ko prime za vulico, se mu od zadaj nekdo približa in mu na hrbtno stran rok priveže tanko desko, tako, da ne more upogibati komolcev. Ko skuša nabosti hrano, ugotovi, da je s togimi rokami ne more spraviti v usta.

Ozre se naokoli in opazi, da imajo tudi drugi ljudje za mizo roke zavezane tako, da jih ne morejo upogibati. Vsi godrnjajo in stokajo, ko skušajo hrano spraviti v usta ter tarnajo in stokajo, tožijo zaradi zadrege, v kateri so se znašli.

Odpravi se k bitju, ki mu je pokazalo prostor za mizo, in mu reče: »Tole mora biti pekel, kje so pa nebesa?«

Bleščeče bitje mu skozi obokan prehod pokaže še eno ogromno banketno dvorano, v kateri stoji še ena velika miza, napolnjena z enakim izborom jedi. »Ah, to je že bolje,« pomisli. In ko sede za jedilno mizo in se hoče lotiti hrane pride nekdo in mu priveže desko na hrbtno stran obeh rok, tako da vnovič ne more upogniti komolcev in se nahraniti. Ko potoži, da je tu položaj enako brezizhoden kot v peklu, se osuplo ozre okoli sebe in opazi, da se za to mizo dogaja nekaj drugačnega. Namesto da bi ljudje skušali na silo spraviti hrano v usta in se napenjali, da bi premagali togost rok, vsak izteguje roko naravnost naprej in hrani osebo, ki sedi nasproti njega. Vsaka oseba hrani nasproti sedečo.

Tradicionalna japonska zgodba

[taja6]

Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva in vrednote človeštva:
Dobra volja, Žalost, Spoznanje....skupaj z ostalimi, vklučujoč Ljubezen.

Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil. Vsa čustva tako pripravijo ladje za odhos, le Ljubezen se odloči počakati do poslednjega trenutka.

Ko je otok ti pred potopom, se Ljubezen odloči zaprositi za pomoč. Bogatstvo se pripelje mimo Ljubezni na luksuzni barki in Ljubezen ga vpraša: » Bogatstvo, me vzameš s seboj?«
» Ne morem, moja barka je polna zlata in srebra in ni prostora zate.«

Tako se Ljubezen odloči povprašati Ponos, ki se pelje na odlični ladji:« Ponos, prosim te, me lahko vzameš s seboj?« » Ne morem ti pomagati, Ljubezen, » odgovori Ponos, » tukaj je vse perfektno in lahko bi mi uničila barko.«

Torej Ljubezen povpraša Žalost, ki se mu približuje: » Žalost, prosim te, vzemi me s seboj.«
» Oh, Ljubezen« ji odgovori Žalost, » tako žalostna sem, da si želim biti sama.«

Tudi Dobra volja se je pripeljala mimo otoka, vendar je bila tako zadovoljna, da niti ni slišala kličoče Ljubezni.

Nenenadoma se zasliši glas: » Pridi, Ljubezen, z menoj!« Govoril je starec.
Ljubezen je bila tako srečna in vesela, da je starca pozabila vprašati za ime. Ko prispeta na celino, starec odide.

Ko se Ljubezen zave, kaj se je zgodilo, vpraša Spoznanje:« Spoznanje, ali mi lahko poveš, kdo mi je pomagal?«
» Bil je Čas! » ji je odgovorilo Spoznanje. » Čas???« se začudi Ljubezen. » Zakaj mi je pomagal prav Čas?«
Spoznanje polno modrosti odgovori:« Zato, ker je samo Čas zmožen doumeti, kako pomembna je v življenju Ljubezen!«

[Natasa]

Taja, s temi zgodbami modrosti si mi danes prav polepšala dan.
Hvala.

[taja6]

Taja, s temi zgodbami modrosti si mi danes prav polepšala dan.
Hvala.

vedno 

[taja6]

ta zgodbica je že starejša,
sporočilo pa vedno aktualno 

Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala bolnisnicni sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.
Drugi moz je moral vse dneve prelezati na hrbtu. Kmalu sta moza vse ure dneva govorila drug z drugim.  Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih domovih, sluzbah,  kje sta se  vojskovala in kje vse sta bila na pocitnicah.  In vsak dan je moz, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu  opisoval  stvari,  ki jih je lahko videl zunaj.

Moz na drugi postelji je zacel ziveti za ta enourna obdobja ,  v  katerih  je  njegov prijatelj razsiril njegov svet z dogajanjem in  barvitostjo  zunanjega  sveta.  Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so  se  igrali  na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje  male colnicke.  Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in  vsemi barvami  mavrice.  Velika, stara, mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v  daljavi  pa je  bilo  videti obrise oddaljenega mesta.  Ko je moz ob oknu opisoval vse to v dovrsenih  podrobnostih, je  moz  na   drugi postelji priprl oci in si predstavljal  slikovite  prizore.  Nekega toplega popoldneva mu je moz ob oknu opisoval  parado,  ki  se  je   premikala ob  jezeru.

Ceprav drugi moz ni slisal godbe, jo je videl v  svojem  umu.  Tako so minevali dnevi in tedni.  Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo  za  umivanje  in ob  oknu  nasla telo moza, ki je mirno umrl v svojem spanju.  Razzalostila se je in poklicala bolnisnicno osebje, ki  je mrtvega moža odneslo  ven.  Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj  ga  premaknejo  k  oknu.  Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je  poskrbela, da  se  je udobno  namestil, ga je pustila samega. 

Pocasi, z veliko tezav, se je moz dvignil na komolca, da bi  prvic sam  ugledal  zunanji svet. Koncno je imel moznost sam uziti lepoto zunanjega sveta.  Napel je vse moci in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Moz je povprasal sestro, kaj   bi mogel biti razlog, da je  preminuli  sosed
 tako cudovito opisoval stvari v zunanjem svetu.  Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti  zidu,  ki  je  stal pred oknom. Rekla mu je:"Morda je hotel le osreciti vas."

- torej.... Neizmerna sreca lezi v osrecevanju drugih, ne  glede  na nase lastne razmere.   Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo sreco, se ta podvoji.

[taja6]

Človek, ki je bil od rojstva pohabljen, je na palicah mukoma poskakoval naokrog. Kljub temu je bil zelo sposoben in je na svojem področju dosegel toliko, da je pustil za seboj marsikaterega »celega« človeka.

Nekoč so ga vprašali: »Mar vam ni vaša telesna hiba obarvala odnosa do življenja?«

On pa je odgovoril: »Seveda je moj odnos obarvan, vendar sem vedno bil jaz tisti, ki je izbiral barve.«

[Patrik]

Taja, hvala da si z nami delila to zgodbo. Resnično so mi skoraj prišle solze na lica , a poglejmo in se zamislimo. Ljudje smo sposobni vsega, čeravno nam nekatere zmožnosti niso dane ... Ampak vendar je najlepša stvar tista, ko kateremu pomagamo in ga razveselimo! - čeravno tega sami nikdar ne izkusimo! :-[

Ja, besede in občutki nam veliko povedo. Ko pa se zazremo v kruto resničnost in laži pa se nam cel svet poruši. In ravno tukaj je tudi nauk, da nikdar ne smemo obupati. Lahko je reči, vem! A počasi in z vzrajnostjo dosežemo prav vse. Vse, česar se mislimo lotiti! In tukaj je pomembno, da upamo in vztrajamo!

CARPE  DIEM in pa,pa*