Pač eno od verižnih pisem. Avtor je neznan, ampak ima še kako prav, če se vam le da prebrat.
Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče.
Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.
Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti.
Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč TV in molimo poredko.
Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.
Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.
Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari.
Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj.
Naučili smo hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdajkoli, a mi komuniciramo vse manj in manj.
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.
To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom, ali samo izbrisali.
Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno.
Pomnite: recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. Spomnite se, da ste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.
Spomnite se, da rečete »Ljubim te« svojemu partnerju in vašim ljubljenim… in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, če bosta prišla globoko iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke, ker nekega dne ta oseba ne bo več tu. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.
Kako ostati mlad
Odvržite nepomembne številke. To vključuje starost, težo in višino. Prepustite zdravnikom skrb za to. Zato jih tudi plačate.
Zadržite samo vesele prijatelje. Slabo razpoloženje vas vleče edino na dno.
Nadaljujte z učenjem. Naučite se več o računalnikih, spretnostih, vrtnarstvu, o čemer koli. Nikoli ne pustite možganom, da so brezposelni. »Brezposeln um je delavnica slabega.« A ime slabega je Alzenheimerjeva bolezen.
Uživajte v enostavnih stvareh.
Pogosto se smejte in to dolgo in glasno. Smejte se dokler ne izgubite diha.
Solze – se dogajajo. Vzdržite, prebolite in nadaljujte. Edina oseba, ki je z vami vse življenje, smo mi sami. Bodite ŽIVI, dokler ste živi.
Obkrožite se s tistimi, ki jih imate radi, naj bo to družina, ljubimci, glasba, rože, hobiji, kar koli. Vaš dom je vaše zaklonišče.
Cenite svoje zdravje: Če je dobro, ga očuvajte. Če je nestabilno, ga popravite. Če ga ne morete popraviti, najdite pomoč.
Ne prevzemajte krivice. Pojdite na pot do sprehajališča, do bližnje pokrajine, do tuje države, a NE tja, kjer je krivica.
Recite ljudem, da jih imate radi v vsakem slučaju.
IN VEDNO IMEJTE V MISLIH:
Življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.
