Mlada ženska je na mali stojnici vsako jutro prodajala različne vrste gorjušice (gorčice), ki jih je doma pripravila po starih receptih in z njimi polnila kozarce.
Od časa do časa pa je preživljala različno dolga obdobja turobnosti in pobitosti. Videti je bilo, kot bi se takrat z jasnega neba spustil nanjo temen oblak, in pogreznila se je v črno melanhonijo. Bilo je, kot bi oblak požrl vse, kar jo je zanimalo, vse veselje do življenja, luč in vse barve, tako da je bil svet videti siv in brez upanja.
Tedaj je pripravljalka gorjušice negibno ležala v postelji ali sedela na stolu in bila na milost in nemilost prepuščena temu duševnemu stanju, dokler ni ravno nenadoma in brez prepoznavnega razloga, kot se je pojavilo, tudi izginilo.
Bil je maj, ko je spet nekoč potrto sedela v svojem stolu pred oknom in ni videla ne žarečega pomladanskega sonca ne pisanih barv. Vse je bilo mračno in sivo – glej ne – v sivini je bil rumen madež, žvepleno rumena površina cvetoče gorjušice. Pripravljalko gorjušice je na nenavadni pogled popolnoma osupnil, saj dotlej črni oblak ni prepuščal nobene druge barve. Kot od čudeža predramljena je vstala in odšla naravnost do rumenega madeža v pokrajini. Usedla se je sredi rumenega cvetnega razkošja in temni oblak je izginil. Vse barve so se vrnile in z njimi tudi veselje do življenja.
Obenem pa se je zavedela tudi dotlej skritega vzroka za svojo turobnost. V zadnjih dneh je občutila željo po družini, pa je misel na to vedno znova odrinila. Zdaj je čutila, da je s to tematiko povezanega veliko strahu, strahu pred odgovornostjo in pred življenjem z vsemi tveganji in nepredvidljivostjo nasploh. Zdaj, ko je občutila strah, mu ni bila izročena na milosti in nemilost, lahko se je soočila z njim in tako se je zmanjšal.
Ko se je temen oblak naslednjič po daljšem času spet spustil nanjo, je šla takoj, kot bi jo vodila nevidna roka, k polju gorjušice in se spustila vanjo. Oblak je takoj izginil in spoznala je, kaj se je tokrat skrivalo za melanhonijo. Da ji je oče umrl, je sicer ni globoko prizadelo, ker ni čutila, da bi ji bil blizu. Zdaj ji je postalo jasno, da je ta dogodek sprostil v njej strah pred smrtjo, ki pa se ga ni zavedala.
Ko je gorjušica znova pregnala njeno melanhonijo, je odkrila, da je vzrok njenemu počutju potlačena jeza. Koliko bolj se je zavedala duševnega ozadja svoje melanhonije, toliko redkeje jo je prizadela.
Čez nekaj let si je z moškim vesele narave ustvarila družino. Postopoma se je s pomočjo moža in gorjušičnega polja v njej razvila neomajna mirnost, s katero je bila kos vsemu. Pogosto je bila za druge preblisk, tako ko prej zanjo žareče rumena barva gorjušičnega polja.
GORJUŠICA, GORČICA – MUSTARD
Rastlina: njivska gorjušica, njivska gorčica, Sinapis arvensis, žvepleno rumeni cvetovi, semena, ki dolga leta počivajo v zemlji, kalijo, takoj ko je površje zmoteno (ko pridejo iz globine na površino)
Tema: svetloba in senca
Nerešena raven: žrtev temnega oblaka
Vzorec: nezaveden strah pred življenjem in smrtjo hromi živost
Vodilni simptom: depresija, ki se pojavi in gre brez prepoznavnega razloga, kot temen oblak (endogena depresija)
Razrešena raven: neomajna mirnost, strahovi so zavedni
Zgodba: Preblisk
Učna naloga: soočenje z nezavednimi strahovi, teme: smrt, življenje kot tveganje, agresija, pripravljenost sprejeti odgovornost in biti aktiven
