Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala.
Ni namreč vedela, kako se mama počuti; bila je pač v svojem svetu, v svojih lastnih sanjah. Bila je razigrana, in čedalje glasneje je skakala in prepevala ter tako izražala svoje veselje in ljubezen. Pela je tako na glas, da je mamo glava samo še bolj bolela, in v nekem trenutku ji je prekipelo. Z besnim pogledom je ošinila svojo prelepo hčerkico in kriknila: "Utihni že! Grdo poješ. Ali ne bi bila raje tiho?"
V resnici seveda ni bilo krivo hčerino petje; šlo je samo za to, da mama v tistem trenutku pač ni mogla prenašati nobenega hrupa. Toda hči je verjela njenim besedam, in je pri priči sklenila dogovor s sabo. Odtlej nikdar več ni zapela, kajti prepričana je bila, da grdo poje in da bo šla s svojim glasom na živce vsakomur, ki bi jo slišal.
V šoli je postala plašna, in če so ji rekli, naj kaj zapoje, ni odprla ust. Celo pogovori z drugimi so ji šli čedalje težje z jezika. Skratka, po tem notranjem dogovoru se je ta mala deklica povsem spremenila: prepričana je bila, da mora zatirati svoja občutja, da bi jo drugi sprejeli in ljubili.
Kadarkoli slišimo kako mnenje in mu verjamemo, sklenemo dogovor s sabo, in ta dogovor postane del našega celotnega naziranja.
Deklica je počasi odraščala, in čeprav je imela prelep glas, nikdar ni več zapela. Iz enega samega "uroka" je razvila cel "kompleks". In uročil jo je prav tisti človek, ki ga je najbolj ljubila: mama. Ta takrat niti ni opazila, kaj je storila s svojo besedo. Ni se zavedala, da je uporabila črno magijo in uročila hčerkico. Ni vedela, kakšno moč ima beseda, zato je tudi ne gre obsojati. Storila je pač samo to, kar so ji, tako ali drugače, storili njen oče, mati in drugi. Kakor so besedo zlorabili oni, tako jo je zdaj ona.
Kolikokrat to storimo svojim otrokom! Izrečemo jim kako podobno svoje mnenje, potem pa še leta in leta prenašajo urok te črne magije. Z nami se gredo črno magijo tudi ljudje, ki nas imajo radi, vendar to počnejo nehote in nevede. Zato jim moramo odpustiti; saj niso vedeli, kaj počno.
Še en primer. Zjutraj se zbudite z občutkom sreče v srcu. Tako sijajno se počutite, da kar uro ali dve preždite pred ogledalom in se zaljšate. Pa pride na obisk katera izmed vaših najboljših prijateljic in vam reče: "Kaj, hudiča, pa je s tabo? Saj nisi ničemur podobna. Pa ta tvoja obleka - kako si smešna v njej! In to zadostuje; to je dovolj, da vas pahne naravnost v pekel. Mogoče vam je prijateljica to rekla samo zato, da bi vas prizadela. In res vas je. Povedala je, kaj si misli, in sicer z vso močjo besede, ki stoji za povedanim. Če njeno mnenje sprejmete, postane dogovor oziroma prepričanje, in v to prepričanje vložite vso svojo moč. Tako to mnenje postane črna magija oziroma urok.
Takšnim urokom je težko vzeti moč. Edina rešitev je, da sklenemo kak nov dogovor, ki temelji na resnici. Resnica je namreč najpomembnejši del brezgrajnosti v besedah. Na enem rezilu meča so laži, ki ustvarjajo črno magijo, na drugem pa resnica, ki ima moč, da prežene črnomagijski urok. Edinole resnica vas bo osvobodila.
Don Miguel Ruiz, zgodba iz knjige >>> ŠTIRJE DOGOVORI > Don Miguel Ruiz
