„NEBESA“
Še vedno jo vznemirja misel na njega, nemir se ji z mislijo pretaka po žilah. Boli jo v želodcu, ne prebavi tega dela pogače, preveč je bila sladkana, njegove besede so se ji zataknile v grlu.
Neki dogodek je ni pustil spati, premišljevala in analizirala je njegove zadnje pisne besede.
Kako ji je lahko napisal:“ Kaj je štiri dni, v zameno večnosti!“
Kaj naj bi to pomenilo, tisti čas se ni spraševala, ni prepoznala zanke resnice.
Čas napravi svoje, kakor seme potrebuje vlago in toploto da vzklije, tako so potrebovale njegove besede, čas.
Za njo je bil čas- voda in toplota, da jih je lahko v celoti razumela, okvirila jih, podobo izrisala na platno. Nekaj dni je prava malenkost, v primerjavi z večnostjo.
Kaj pa je večnost za njega, večnost v temu da jo ljubi ali to, da je nikoli ne bo ljubil?
To slednje ji je dalo misliti, videla je v temu nek razplet zgodbe, odpiralo se ji je obzorje ob spoznanju, nikoli ne bo del moje zgodbe- nikoli ne bom center njegove biti, Zakaj?
Ni dobila želenega odgovora, globoko v sebi je vse to vedela, preveč naporno za oba, dva različna svetova, dvoje življenj katere se pod nobenim pogojem nista smeli združiti v eno.
Ali jo bo reka življenja odnesla v globine podzemlja, se je nekoč v tistih čudnih trenutkih spraševala?
Videla je sebe, kakor neprebrano knjigo nedokončano delo nekega umetnika, kateri se s svojim pričetim delom ni želel več soočati, preprosto ni mu bilo do tega, mar mu ni bilo za to, tega si ni želel zaključiti, oblikovati, vlagati truda.
Nova podoba izdelka ni sovpadala s njegovim vsakdanom ni bilo perspektive, sredstva za tovrstni projekt so bila globoka, na trenutke boleča.
Da ga je to zaznamovalo in se odražalo na zunaj, ji je tudi zaupal, torej kje je ostala vsa tista začetna vnema, tisti zagon, ogenj kateri je tako močno obdajal oba, iskre strasti katere so švigale v tišini noči?
Tako brezupno jo je iskal v tistih neprespanih nočeh, v katerih je sanjal njeno lepo oblikovano telo, njene nežne poteze katere so ga spravljale ob pamet.
Res je, ker na trenutke so se mu ob misli na njo odpirala nebesa, tako jo je tudi poimenoval:“ Ti si moja nebesa, na zemlji!“
