Se strinjam.
Hči se je pa z izbrancem "poročila".
On je bil tudi kar za. Zvezo je doživljala kot popolnoma resno (opis vzgojiteljice. Je sicer leto dni mlajša od ostalih). Dobesedno stregla mu je in skrbela zanj, z vso pozornostjo. Ga spraševala o njegovih željah in potrebah. Vse je bilo v stilu "midva". Pisala mu je pisma, risala risbice, srčke, delala darilca.
Zadnjič mi je rekla: Mami veš, zelo ga imam rada. Ampak malo ga bom tudi pustila pri miru, da se me ne bo prehitro naveličal."
Potem se je poročil z njeno naj prijateljico iz vrtca, nakar je ugotovila, da ima cel harem.
Ni hotela v vrtec, ne na plesne, nikamor, jokala, dobila vročino, bruhala, padla v krizo in shujšala za eno kilo.
Kriza je popustila, ko je naj prijateljica zbolela in je imela hči spet vso "moževo" pozornost.
Po dolgih pogovorih o čustvih, odnosih, prijateljstvih..., se v vrtcu končno spet počuti dobro.
Zelo pomaga, če ji pripovedujem o svojih čustvenih dogodivščinah v otroštvu, takrat čuti, da jo razumem in jemljem resno. To jo pomirja.
Ja, najbrž zveni naivno tole vse skupaj,
ampak res, s čustvi otrok se ni za hecat. So močnejša in globlja, kot si predstavljamo.
