HARMONIJA ŽIVLJENJA
Vsako prijateljstvo je pravzaprav težnja po dopolnilu in celoti človeškega bitja. Niti moški niti ženska vsak zase ni popoln človek: vsak zase predstavljata tako rekoč samo pol človeka; celega človeka dobimo šele z združitvijo moške in ženske polovice. Iz te osnovne zakonitosti človeškega življenja, ki najde svojo celoto in popolnost šele v združitvi moških lastnosti z ženskimi, izvira tudi človekovo prahrepenenje moškega bistva po ženskem in ženskega po moškem.
Zato vsako prijateljstvo nevede in nehote teži za harmonijo ali soglasjem z ljubljenim bitjem. Prijateljstvo je trajno in zvesto le, če je popolno soglasje in življenjska harmonija med obema. Pri tem ne gre samo za telesna soglasja, temveč prav tako in morda še bolj za duševne lastnosti, posebnosti značaja, nazorov in vzorcev. V prvem valu navdušenja in zaljubljenosti, a tudi zaradi neizkušenosti in nepoučenosti ljudje navadno vse premalo pazijo na te osnovne zahteve telesno – duševnega soglasja, ki je nujno potreben temelj za pravo prijateljstvo in trajno neomajno zvestobo. Reči pa moramo, da v tem manjka vsem prepotrebno poznanje človekove narave in njenih lastnosti, ki so potrebne za harmonično, složno sožitje dveh bitij v skupnem življenju.
Ljudje navadno mislijo, da je za složnost potrebna enakost značaja. Izraz takega mnenja je star ljudski pregovor: »Gliha vkup štriha«. Vendar moramo takoj pripomniti, da je v tem samo pol življenske resnice. Glede na vzore, ki jih imajo ljudje o harmoniji in složnosti v sožitju moškega in ženske v skupnem življenju, bi mogli namreč ločiti ljudi v dve polovici.
Prvi so taki, da iščejo v drugem tako rekoč sami sebe. Ugaja jim samo tisti, ki na njem najdejo lastnosti, kakor jih imajo sami. Vse, kar je njim samim podobno, kar sami imajo, kakršni sami so ali vsaj mislijo, da so, to jim je tudi na drugem simpatično, privlačno, prikupno in ljubezni vredno. Taki tudi napake in slabosti, kakršne imajo sami, na drugem z veliko obzirnostjo in razumevanjem opravičujejo in olepšujejo. Skratka, vse, kar imajo sami, hvalijo in odobravajo tudi na drugem, tem bolj, če je to obenem ljubljeno bitje. Iz tega bi mogli sklepati, da je psihološko ozadje te polovice ljudi velika samozavest. To so ljudje, ki imajo navadno vedno prav; vse, kar sami storijo in kar sami mislijo, tako je najbolje, zato jim tudi drugi prijajo, če se prav tako v življenju vedejo, mislijo in govorijo kakor oni.
Druga polovica ljudi pa je taka, da ji na drugem človeku ugaja predvsem to, česar sama nima. Taki v drugem ne iščejo sami sebe, temveč samo dopolnilo sebe, iščejo tisto, česar sami nimajo, kar na sebi pogrešajo. To so ljudje, ki zlasti napak in slabosti, kakršne imajo sami ne prenesejo na drugem. Takole pravijo: »Teh napak sem že sam na sebi sit, kaj šele, da bi jih moral prenašati na drugem«. Zato jih začno na drugem najprej odbijati ravno napake, ki jih imajo sami.
Psihološko ozadje takih ljudi je podzavestno podcenjevanje samega sebe, je nekakšen čut manjvrednosti, ki se v ugodnem primeru kaže kot osebna skromnost, spravljivost, uvidevnost in prizanesljivost v sodbi. Zato taki ljudje na drugih občudujejo lastnosti in sposobnosti, ki jih sami nimajo. Nasprotno pa je takemu človeku, če je sam na primer plah in neodločen, kar zoprn ali antipatičen drug, ki je prav tako plah in cincav. Tak človek v vsakem drugem podzavestno in zato nehote išče dopolnitve.
Nikakor torej ne drži, da bi ljudje v drugem vedno iskali samo enakosti in podobnosti. Zato tudi za složnost in harmonijo v skupnem partnerskem življenju preprost recept, da si morata biti značaja enaka, ne zadošča in utegne zapeljati človeka v usodno zmoto.
Enakost v značaju ne more biti podlaga za harmonijo partnerstva zlasti v primerih, ko gre za lastnosti, ki že po svojem bistvu onemogočajo poleg sebe prav take lastnosti; ali drugače povedano: ki so že po svojem bistvu nemogoče, če ne najdejo poleg sebe človeka z docela drugačnimi lastnostmi. Mislimo si na primer človeka, ki je po svoji naravi diktator; vse mora iti po njegovi glavi, gorje, če bi mu kdo ugovarjal. Njegovo največje veselje je, če more zapovedovati, poveljevati, ukazovati. Zato pa gorje, če živi z osebo, ki ima prav tak značaj, ki tudi hoče samo ukazovati, ki prav tako ne trpi nobenega ugovora, ki ne zna nikoli ukloniti svoje volje drugemu. Če se dva taka človeka najdeta v skupnem življenju, jima nobena, še tako lepa knjiga, noben prigovor ne bo nič pomagal; drug drugemu si bosta izpraskala oči, če ne bosta iz previdnosti že prej šla narazen.
Dopolnjujočih se lastnosti značaja je veliko. Ljudem, ki imajo osnovno potrebo po ukazovanju, se složno prilagajajo značaji, ki imajo v sebi prav tako prvinsko potrebo po vdani pokorščini.
Dobro se ujemata tudi značaja, kjer je eden zelo samozavesten in ponosen, drug pa skromen in pohleven, ker skromen človek potrebuje poleg sebe v oporo samozavestnega življenjskega partnerja. Isto velja za dvojico, kjer je eden zelo pogumen in odločen, neustrašen in bojevit, drugi pa plah in preveč popustljiv; ali kjer je eden po svoji naravi črnogled, pesimist, drug pa optimist, ki vidi vse v lepi luči in tako tolaži prvega, prvi pa svari tega pred veliko lahkovernostjo. Podobno velja za razliko med enim, ki nikomur prav ne zaupa, in med drugim, ki je naiven in vsakemu vse verjame. Taki se v partnerstvu dobro dopolnjujejo. Če zna prvi ceniti prednosti, ki jih ima drugi, potem lahko tako dopolnjujoči se značaji prav složno in srečno živijo.
Pri vseh teh lastnostih, kjer ima prvi sposobnosti, ki jih drugi nima in obratno, mislimo seveda samo na tiste poteze značaja, ki so res prave kreposti in sposobnosti, ki zato pomenijo tudi obogatitev značaja, ne pa morda napake. Tako sta na primer samozavest na eni in ponižnost ali skromnost na drugi strani pravi kreposti; v obeh primerih gre za dobre lastnosti, ne pa za napake. Isto velja za avtoritativno zapovedujoč in vdano pokoren značaj, za optimista in pesimista, za kritičnega in naivnega, za nezaupljivega in zaupljivega, za redkobesednega, ki zna skrivnost držati, ki pa zato tudi nima potrebe, da bi komu kaj posebnega zaupal, in gostobesednega, ki vsakemu vse zaupa in sklepeta.
Takih dvojic bi lahko našteli še veliko. Zavedamo se lahko, da je nešteto drobnih natankosti v značaju zaradi katerih se utegneta dva na videz različna človeka v skupnem življenju krasno dopolnjevati in harmonirati.
Nikakor pa ne smemo zamenjati s temi potezami značaja nasprotujočih si in med seboj se pobijajočih si lastnosti. Med dopolnjujoče se dvojice nikakor ne spadajo lastnosti, ki bodisi z obeh ali vsaj z ene plati pomenijo napako ali slabost značaja.
Nekaj takih primerov za ponazoritev: nikoli na primer ne sodita v skupno življenje skopuh in zapravljivec. Med njima bo večno nesoglasje in prepir.
Podobno nespravljivo nasprotje vlada med rahločutnostjo in krutostjo. Gorje tenkočutnemu in res plemenito čutečemu partnerju, če dobi za partnerja osebo, ki je njeno živo nasprotje: okrutnega, odurnega, brezobzirnega, nasilnega in kar je temu podobnega. Take lastnosti se v partnerstvu ne morejo med seboj dopolnjevati, ker vključujejo prave napake in nepopolnosti značaja. Nepopolnost pa ne more nikoli ničesar dopolniti. To bi bilo protislovno, kakor če bi hoteli koga s sramoto počastiti ali pa z lažnjivo resnico podkrepiti. Če se tak okrutnež in brezobzirnež stopi v partnerstvo, potem ga sme vzeti kvečjemu prav tako brezobzirna ženska. Zakon tudi v tem primeru ne bo harmoničen; poln bo brezobzirnih sporov.
Med nespravljive, nasprotujoče si in pobijajoče se lastnosti značaja, ki nikoli ne rodijo sloge, sodijo tudi nasprotja med zelo brezčutnim, pohotnim, perverznim človekom in med poduhovljeno, asketsko naravo.
Veliko sporov v partnerstvu povzročajo tudi dvojice nasprotnih si značajev, kjer je moški (ali izjemoma tudi ženska) izrazit razumar, racionalist, ki vse preračuna, ki se povsod strogo drži svojih načel (principov), ki je zato tudi zelo natančen in malenkosten, tako da žensko in otroke dobesedno gnjavi in mori, kjer pa je nasprotno ženska zelo mehkužna, ni za nobeno pravo delo, je površna, nima smisla za red in čistočo, pri kateri otroci nikoli niso snažni, ki pa je hkrati silno občutljiva, zamerljiva in ji partner ne sme nič reči.
Če je parter hladen razumar, ki zna samo z glavo računati in nobene stvari s srcem ne dojema, niti ni treba, da bi partnerka bila mehkužna; dovolj je, da je pristna, žlahtna ženska z globokim čustvovanjem, ki si želi topline, prisrčnosti in razumevanja, pa bo ob takem moškem nesrečna. Za nasprotujoče si lastnosti, ki ne rodijo partnerske sloge, torej ni potrebno, da bi bile napake na obeh straneh, dovolj je, da so na eni, pa je že harmonija nemogoča.
Če smo rekli, da za medsebojno življenjsko harmonijo ni potrebno, da bi imela oba enake lastnosti, da se utegnejo tudi različne lastnosti med seboj dopolnjevati in pomagati k resnični slogi, samo če niso prava nasprotja med njimi, tako da bi ena lastnost pobijala drugo, potem moramo dodati še tretjo misel, namreč, da morata biti oba partnerja vsaj v eni stvari enaka: spadati morata k isti polovici ljudi.
Skladnost bo torej samo v tem primeru, če bosta oba imela isti ideal ali vzor. Tudi če bi se značaja s svojimi lastnostmi še tako dopolnjevala, le ne bo trajne medsebojne simpatije, če bi eden od njiju rad imel v svojem partnerju samo svoje lastnosti in ne bo maral za dopolnjevanje. Kaj pomaga, če se mož še toliko navdušuje za različnost značaja, ki ga vidi na svoji ženi, če pa se žena ne navdušuje za možev značaj, če pa njo kar odbijajo njegove lastnosti, ki jih vidi različne od svojih, če bi pa ona rada videla v možu samo poosebljanje svojih lastnosti, tako rekoč samo sebe, če pa mož ni tak, kakršnega si je v svojih sanjah želela. Isto velja za moža, če si mož želi videti v svoji ženi samo sebe in svoje lastnosti in ga vsaka njena različnost značaja odbija.
Žal se ljudje vse premalo zavedajo, da je vir nesloge in sloge navadno že v idealu, v podobi, ki si jo vsakdo nehote napravi o bitju, ki naj bo z njim usodno povezano vse življenje. Vseeno je torej, iz katere polovice sta partnerja, samo da sta oba na isti strani.
Tako bi mogli povzeti celotno misel v treh stavkih:
Kompatibilnost med partnerjema je tudi izmerljiva. S pomočjo grafoanalize pisave se lahko ugotovijo posamezna čustvena nagnenja pri določeni osebi.
a) ni nujno potrebna enakost značajev, kjer partnerja drug v drugem vidita svoje lastnosti tako rekoč poosebljene;
b) prav tako pa tudi ni dobra nasprotnost značajev, kjer ena lastnost pobija drugo;
c) biti pa mora sorodnost značajev, ki je v tem, da imata oba sicer različne, a med seboj se dopolnjujoče lastnosti; in da obenem oba v medsebojnem dopolnjevanju vidita ideal skupnega življenja.
