Hrepenimo po ljubezni. Nenehno jo iščemo. Srečamo človeka, ga vzljubimo ali se zaljubimo vanj. Pa naj bo to partner, prijatelj, sosed, sodelavec, veliko je ljudi, ki nas ob prvem srečanju očarajo s svojimi lastnostmi, videzom, pojavo.
In potem pride čas streznitve. Čas, ko se soočimo z napakami te osebe, ker jih ima in to veliko. Kaj takrat naredimo? Navadno dvoje. Lahko si nadenemo očala iluzije, si zatremo pogled na te lastnosti, nočemo slišati lastnih občutkov, da nas oseba moti. Skratka, lažemo si, da nas to ne moti in se oddaljimo od problema ter se prepričamo o nečem drugem. Lahko pa se soočimo z občutki, čutimo in živimo lastno jezo ali strah, ki ju zaznavamo ob lastnostih človeka, ki nam ne ugajajo in ker s temi občutki prav dolgo ne moremo živeti, s to osebo prej ali slej končamo odnos, zbežimo od nje ali pa se z njo nenehno bojujemo, prepiramo, dokazujemo svoj prav.
Obstaja pa tretja pot. Pot nepopolnosti.
Če v Google vtipkate besedo wabi-sabi, boste našli veliko zadetkov. To je japonska umetnost, ki uči, kako v nepopolnosti videti popolnost. Kako v lesu, ki je razpokan, najti lepoto in ga vseeno uporabiti za to, da iz njega narediš pohištvo, čeprav ni popoln. Wabi-sabi je filozofija, ki nas uči poiskati lepoto v napaki, nepopolnosti, v težavi.
Nihče ni popoln. Ravno nasprotno. Popolnoma smo nepopolni. V resnici smo napaka, ki se uči sprejemati svojo nepopolnost in jo ljubiti. S tem ne mislim, da smo napaka narave ali pa napaka naših staršev. Nihče, pa naj bo popolnoma ljubljen, ni popoln. Zaradi tega pa ni treba ustvarjati drame. Zaradi tega se ni treba soditi ali obsojati drugih. Rešitev tudi ni, da se družimo z ljudmi, katerih napake lahko prenašamo, hkrati pa zanikamo prepoznavanje svojih napak. Rešimo se, ko se odločimo sprejeti nepopolnost. Tako svojo kakor drugih ljudi. Ko nepopolnosti ne dojemamo kot greh, napad ali nekaj, česar se moramo bati ali se proti temu bojevati. Šele ko sprejmemo nepopolnost, postanemo popolni. In to je pot ljubezni.
Čustva so v domeni podzavesti in nam sporočajo resnico našega stanja, naših prepričanj, vrednot, izkušenj. Čeprav se zavedamo lastne in tuje nepopolnosti, jo čustveno odklanjamo, sodimo, kritiziramo, jezi ali pa straši nas, skratka, odbijamo jo. Popolnoma.
Če želite preobraziti ta vzorec, začnite sprejemati, ljubite majhne nepopolnosti svojih bližnjih. Obrnite se okoli sebe, kaj se vam zdi nepopolno? In potem sprejmite to nepopolnost. Sprejeti ne pomeni zanikati, ko sprejmeš, ne pomeni, da se prepričuješ, da to ni več grdo, ampak po novem lepo. To ne pomeni sprejeti, to pomeni zanikati sebe. Sprejeti nepopolnost ne pomeni, da se prepričuješ, da je nepopolnost popolnost. Ko sprejmeš, ne pomeni, da si lažeš, ampak to narediš z vsem svojim bitjem, ne samo z umom.
Življenje nikoli ne gre samo v eno smer, recimo v dajanje, biti morata obe smeri, tudi sprejemanje in šele ravnovesje med obema da človeku mir, mu ponuja radost življenja. To pa je pot ljubezni. Ki pa nikoli ni popolna.
(Varja Kališnik)