Misliš, da imaš orodja za pomoč ljudem in znanje, pa ugotoviš, da je včasih popoln mimohod.
Škoda ženske, da si to dovoli.
In potem se vprašaš, če si vseeno naredil dovolj.
Tea, s tvojega gledišča si naredila dovolj. Problem je, ker ima druga oseba očitno lekcije še pred seboj. Bog si ga vedi kakšne.
Če sebe pogledam, moram včasih 10 x riniti v zid, pa mi sigurno kdo prej poskuša odpreti oči. A zaman. Moram sama "prokužiti" situacijo, da jo dojamem. Ko pa enkrat dojamem, osvojeno držim kot pijanc plot. Me ne zmakne nič več.
Pred kratkim sem imela primer, ko me je gospa prosila, naj ji pogledam v karto in sem kot iz topa iztrelila NE. Ona je lovila sapo od začudenja nad mojim ne. Povedala sem ji, da sem jih nebrojkrat že pojasnjevala, ampak ni slišala. In nič od tega ni osvojila. Odgovor je seveda bil "kako jaz to vem bolje od nje". Moj odgovor je bil, da vidim po njenih dejanjih, da se je nič ni prejelo.
Ko zdaj gledam na ta dogodek se vseeno vprašam "zakaj sodim, kaj jaz vidim, ko pa ona živi njeno življenje". To je dvorezen meč.
Če sklenem. Ko veš, da si naredil dovolj, potem si lahko mirne duše, ne glede na to, kaj druga oseba naredi s tem.
