Olajšaj se malo. Drugi del.

[Luna]

Še dobro, da nismo v Amsterdamu, tam bi bil šele hec

[sasa]

Mislim, da bom vsak čas šla k šefu in mu rekla, da naj mojo sodelavko nekam pošlje 

Dam ji račune za skenirat, ji rečem naloži jih na naš sistem, vsak račun k vsaki šasiji, neee, tudi to je preveč. Ji razdelim po kupcih, no bila sta cela 2, jih naloži samo pri enem, pri drugem ne, pa še to jih pri prvem ni naložila in vpisala vseh. Ko ji pa rečem, 5 računov mi manjka, mi pa reče, joj, ne vem, kako to, da jih nimam skeniranih, bom rekla dobavitelju, da naj mi še enkrat pošlje  Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!

Ker ona NE zna skenirat, mam jaz nered v evidencah, pa še dobavitelja bo morila, ker je 5 računov šlo v luft in jih ni na računalniku, se pravi, če pride inšpektor, mu lahko samo rečem, ups, nimamo skeniranih, ker so se zgubljeni v vesolju!

[Rena]

Ti, Saša, a je slučajno k tebi prišla moja bivša sodelavka? 

[sasa]

Se že razpišem, pa mi ven vrže vse 

V glavnem, lej, ne vem, ji napišem, razložim, razloži sodelavec, razloži šef, nikakor ne gre. Ravno včeraj je 1 sodelavec rekel, ja kaj pa ona dela, sej so vse stranke Sašine, ona cele dneve samo prevaja. Hja, kaj nej drugega rečem... Če drugi opazijo to, potem nisem samo jst mal prismuknjena no! Pa ona manj dela, manj je na službenem mestu, pa večjo plačo dobiva. Kako si je to fajn zmanifestirala. Mogoče jo morm pa prašat, kaj morm naredit, da pridem jst na njeno mesto 

[Rena]

Se že razpišem, pa mi ven vrže vse 

V glavnem, lej, ne vem, ji napišem, razložim, razloži sodelavec, razloži šef, nikakor ne gre. Ravno včeraj je 1 sodelavec rekel, ja kaj pa ona dela, sej so vse stranke Sašine, ona cele dneve samo prevaja. Hja, kaj nej drugega rečem... Če drugi opazijo to, potem nisem samo jst mal prismuknjena no! Pa ona manj dela, manj je na službenem mestu, pa večjo plačo dobiva. Kako si je to fajn zmanifestirala. Mogoče jo morm pa prašat, kaj morm naredit, da pridem jst na njeno mesto 

Ti, nič jasno. Če ima s takim delom tako zaščito, mi skor pride neki na misel, kaj je skrito za to njeno manifestacijo  . Matr, zdaj sem pa že žleht .  V glavnem, te zastopim iz lastnih izkušenj.

[sasa]

Hehe, ne, šef jo je vzel, ker ima znanje francoščine, italijanščine, nemščine in angleščine. Lej, jaz ji privoščim najboljše, vendar pa tudi vem, da žal z njo ne bom morala funkcionirati, ker sva si preveč različni med seboj tako karatkerno, vizualno, čustveno, ni da ni.

Večjo plačo ima pa zato, ker ima stalno prebivališče na Primorskem, v resnici pa živi v Ljubljani, 5 minut stran od podjetja, se sprehaja peš. Prevoz ima več kot še enkrat večji od mene.

Jaz ji rečem lahko samo hvala, ker sem se zaradi nje in zaradi njene plače naučila, da je moje znanje pomembno, da si zasluži pohvalo in priznanje in da le nisem tako slab delavec kot sem mislila, da sem. Sem imela kar nizko samopodobo na delovnem mestu preden je prišla tale služba naokoli. Tako kot je rekel sodelavec, sam sebe moraš znat tržit 

[Maja]

To pa tako je danes ... Izobrazba, znanje, veščine - to ne pomeni nič več. Samo, da ima nekdo korist od nekoga ali nečesa, se vse da uredit.
Pri nas isto - npr. na vodilnem delovnem mestu je oseba, ki ne izpolnjuje ne pogojev glede izobrazbe ne glede dolžine delovne dobe. Tisti, ki izpolnjujejo te pogoje, pač direktorju niso všeč (konkretno eden zaradi tega, ker živi v dolčenem kraju in imajo predsodek, da so tam sami čudaki doma  ) in nimajo šans.
Mirno lahko gledam, kako o meni odloča sodelavka, ki je prej delala na istem delovnem mestu, zdaj pa je vodja podjetja. To pa je postala "na lepe oči".  Sama pa še copy-paste ne zna naredit v excelu, ali pa uporabljat prenosnega računalnika brez miške. Npr. 

Pa ne iskat razlogov vedno samo v sebi! Družba je pokvarjena, z iskanjem razlogov samo znotraj sebe, tem posameznikom samo dopuščamo tako početje. To je samo igranje Francke Na Klancu. 
Zakaj je tak razvoj novodobnih "znanosti", ki učijo, da moramo vse iskati znotraj sebe, da moramo sebe spucat ... Zato, da se maso obupanih ljudi drži na vajetih. Saj je res do ene mere - marsikaj je znotraj nas. Stres je tudi notranji dejavnik, ne zunanji, saj je od nas odvisno, ali nam ga bo nekaj povzročilo ali ne. Ampak pri pohlepnih ljudeh na raznoraznih položajih, ki kradejo in izkoriščajo uboge delavce ... Tu bi se pa morali upret, ne še sami sebe dodatno zatirat in se pumpat z občutki krivde in trpinčiti s prepričanji in s tem, kaj je treba pri sebi spremenit. Očitno pošten del prebivalcev našega planeta še ne more prevladat. 

Nekdo, ki je priden, delovnen, pošten itd. se nima kaj spraševat, kakšno lekcijo/prepričanje ima za sabo, ampak bi se cela družba morala upret. Čudim se, da se kje komu ne utrga in bi lepo pospravil šefa. Koliko ljudi je zaradi določenih oseb tako na dnu, da nimajo sploh nič več za izgubit, pa nič. Nihče nič ne stori. Malo smo že tak narod, da smo radi hlapci ... Vedno rečem, da Slovenček bo vedno samo hlapec. Žal.
In so v politiki vedno eni in isti obrazi, v podjetjih vedno eni in isti ljudje na višjih položajih. Če že kdo odleti, pa na svoje mesto postavi drugega, ki izvaja naprej njegove "posle". Pa nikjer se nepravilnosti ne najde, ko pride revizija, ker ima prav vsak nekaj od nečesa, ampak to je zdaj že druga tema ...

[Rena]

Res je Maja, služba je služba, sem se skozi, bom rekla pravo trpljenje (ne pretiravam), naučila, da tu ni pomembno tak ali drugačen značaj, osebnost, seveda do neke mere. Ampak, ko pridemo v službo, moramo stopiti iz sebe in ravnati profesionalno. Ker imam pač take izkušnje, sedaj zagovarjam to, da moraš bit v službi dosleden. Če si doma mehkužen in ne upaš nič povedat, moraš v službi profesionalno povedat, kar te okrog dela moti. Če si doma cel smejček v rožastih hlačah, v službi nosiš uniformo. Ker...če ne...se dogajajo napake, odgovarjamo navzven, propade posel, pa še v kakšno dejanje te lahko zraven vturijo, če si tiho, čeprav ne sodeluješ. No, pač nekako v tem smislu. Osebnostne lastnosti samo toliko bolje, če so nam v podporo pri reševanju službenih zadev in v solidnih ter fer play stikih. Če so pa dobri odnosi, kot jih imam pa zadnja 3 leta, po pa sploooohhhh, najboljše. In revizije za nas "male" so že dosledne  . Žal, škoda, da v naši SLO ne uvidijo, da bi dolgoročno od poštenih odnosov in cenitve pravih kvalitet vsi zelo dobro živeli. Je pa težko, ker začeti moramo pri sebi in opozarjati na male napake, ki so okoli nas. Ko bodo videli, da ljudje okoli nas ne sprejemajo in požirajo vsega, se ne bodo več upali vsega. Zgradit je še treba tole demokracijo.

[Maja]

Se strinjam. V službi si uslužbenec in nič drugega. Sama sem v službi popolnoma drugačna, kot privatno. Odnose jemljem kot zgolj profesionalne. Prjatelje in zaupnike imam za prosti čas. V službi me sploh ne poznajo v bistvu. Sem pridem delat in to je to. Seveda me potem malo čudno gledajo, radi se kaj izmislijo, kot sem že pisala ... Radi si ustvarijo kakšen predsodek, prlelistajo kakšno knjigo, ki jo imam s sabo in dajejo razne komentarje, gledajo kaj jem itd. Pa kaj zato. Mislite si svoje. Jaz sem tu zaradi drugih koristi (zaslužek), ne zato, da bom iskala priajteljstva, potrditve itd.

Tu smo z vodstvom tako malo v stikih, da sploh nimamo kaj ... V treh letih, kar sem tu, smo imeli natanko en sestanek. Če se menja vodstvo, to se nič ne pove. Samo od ust do ust. Spodobilo bi se, da bi se ob menjavi soočili, določili nova pravila, pa nič. Od ust do ust se potem širi, kakšne sankcije so. Sicer so pa itak vse postavljene subjektivno ...  Različni ljudje, različne sankcije.

[Rena]

Sem hvaležna novi šefici, čeprav sem morala garat in se dokazat, ampak cenim njen trud, da smo ob njenem začetku na novo nastavili zadeve, jih testirali, spet in spet dopolnjevali. Pa to, da dorečemo, kako in kaj, zapišemo v pravilnik, se tega držimo. Da je kontrola, transparentnost. Sedaj samo še dopolnjujemo, čeprav količina dela je res velika. In zdaj še sama, ko pridem do neke zadeve, ki ni dodelana, napišem mail, se kar zmenimo in to zapišemo ali se ustno dogovorimo, kako bomo delali... V glavnem, sej ni čudno, da je tako kot je, če se sploh ne zmenijo, da bi delali na organizaciji dela, na jasnih dogovorih, pa da se zmenijo, kaj je dobro, kaj je slabo... Ma če je volja, da se nekaj doseže, ni da ni...

[Maja]

Evo, to jaz zelo pogrešam. Izpopolnjevanje. Koliko idej imam že sama, kaj bi šele vsi skupaj doprinesli, če le ne bi bili tu tako neflexibilni. Zdi se, kot da se vodstvu je**, kako se tu spodaj dela. Z napredovanjem so pozabili, kako je delati vse dni v vseh izmenah.
Čudno, da se podjetje, ki ima tako mlad kolektiv (vključno s šefi) obnaša tako rigidno. Pa ne samo glede organizacije dela, tudi glede izdatkov, marketinga ... Pojma nimajo. Potem pa še predlogov ne sprejemajo ... Kam to pelje? 

[Jane]

Najboljši nasvet sem dobila od sodelavke, v bistvo ona to ni jemala kot nasvet, sva se samo pogovarjali, ampak jaz sem to v tistem trenutki potrebovala slišati in sem uvidela, da je še kako res.
 
Dokler se bomo v službah primerjali z drugimi in gledali zakaj ima on višjo plačo, boljše pogoje, zakaj je šel prej domov itd itd, do takrat ne bomo srečni. Zgleduj se po sebi in imej mirno vest.

[sasa]

Pri meni niti ni tak problem, da bi imeli izpopolnjevanje. Šef je zelo napreden v svoji glavi, vedno išče nove možnosti, tukaj nimam kaj kritizirat. Je pa dobesedno slep kar se tiče dela. Sodelavec dobiva nenormalno plačo, sodelavka vsaj za svoje delo prav tako. Pa če bi ti kdaj vsaj izkazal tisto spoštovanje... Ne, še to ne in to je tisto napačno. Moj mi pravi, saj se imate fajn, ker nas je v ponedeljek šef peljal na res drago kosilo, ker smo imeli tako uspešen mesec, samo čakaj malo. A sedaj naj pa bom v službi, ker nas šef pelje na kosila službena, medtem ko jaz za svoj trud nisem poplačana? Mi je res žal, ampak ne.

Nisem hlapec, da bom tukaj delala za najmanjšo plačo največ in pika!

[sasa]

Je že pametno to, Jane, vendar izhajam iz sebe. Dejstvo je, da tukaj nisem srečna in pika. Vsaj ne v takšnih okoliščinah.

[Jane]

Je že pametno to, Jane, vendar izhajam iz sebe. Dejstvo je, da tukaj nisem srečna in pika. Vsaj ne v takšnih okoliščinah.

Razumem te Saša, še kako. In tudi sama veš, da boš šla, ker si taka oseba da deluješ in se ne zabetoniraš,če ti neke vrednote niso všeč. Govorim o osebah, ki so sposobni po 10 let samo jamrat in bruhat ven ogenj kako je vse glupo, a premakne se nikamor.