Jaz se tudi postavljam v vrsto 
Kako malo poznamo naravo ...
Kako malo poznamo svet,
v katerem živimo ...
Kako malo poznamo živali,
ki nas učijo brezpogojnega sprejemanja.
Kako malo poznamo rastline,
tako veličastne v svoji tišini.
Kako malo poznamo kamne, kristale?!
Tisočletja govorijo zgodbo,
ki bi jo morali poslušati s srcem,
da bi jo lahko dojeli.
Kako malo poznamo nam ljube ljudi,
občutimo,
ko nas preseneti
odziv njihovega ega.
Kako malo poznamo naše otroke,
ki si ne zaslužijo,
da jih preslišimo vsakič,
ko glasno govorijo svojo resnico!
Kako malo poznamo Boga,
ki je Nepredstavljivo v vsem,
kar nas obdaja.
Kako malo poznamo angele.
Še vedno dvomimo
v njihovo moč, ljubezen.
Kako malo poznamo naše starše,
spoznamo šele takrat,
ko nas zapustijo.
Kako malo poznamo svet,
v katerem živimo,
saj nas kljub vsem "olajšavam"
še vedno boli glava
zaradi nedokončanih stvari.
Kako malo poznamo vesolje,
saj še vedno mislimo,
da smo edina razvita bitja ...
Kako malo poznamo sebe.
Saj če bi sebe malce,
samo malce bolj poznali,
bi videli, vedeli in verjeli,
da smo v vsem. In vse.
In nikoli več se ne bi rodila misel,
da nečesa nimamo,
ne zmoremo ali ne znamo.
Šepetanje tebi: Tisočletja bi morali poslušati s srcem, da bi dojeli Nepredstavljivo, in nikoli več se ne bi rodila misel, da nečesa nimamo, ne zmoremo ali ne znamo.
In ravno v teh dneh sem razmišljala, zakaj nečesa nimam, ne zmorem ali ne znam. Hvala
