U, a veš, da bi tudi jaz, prosim 
Se Me spominjaš?
Ko si umirala v svojem prejšnjem življenju,
Sem ti obljubil,
da se vidiva, ko se ponovno rodiš.
In ko si se rodila,
si se spominjala,
kramljala z Menoj v jeziku,
nerazumljivem ljudem.
Zbegano so se spraševali,
če je s teboj vse v redu,
ti pa si se hihitala,
ko Sem te žgečkal po podplatih.
Videla si Me v cvetlicah,
slišala v petju ptic,
božala si Me,
ko si se igrala z mačjimi mladiči
in jim šepetala,
da veš,
kam Sem se skril.
Trepetala si,
ko si Me v sanjah za hip izpustila
iz svojih misli,
in se v nočnih morah zbujala,
oblita s solzami,
na smrt prestrašena.
Nič hudega ni,
so ti govorili,
a tebi je bilo neznosno hudo.
Tvoja mala
vsevedna duša
je čutila,
da se za nekaj časa poslavljava.
Iskala si zavetje v ljubezni,
a je ni bilo.
Povsod si Me iskala,
trkala na duše,
a ostajala vedno bolj sama,
osupla od praznine,
ko si vstopala v srca ljudi.
Spet so se vsi spraševali,
če je s teboj vse v redu,
in
nejeverno odlimavali z glavo.
Oh, kako Sem te ljubil takrat,
ko si objokana zatrjevala,
da si Me izgubila,
ko si jih prosila,
naj ti vendar pomagajo iskati Me.
Ljudje pa so še kar naprej
le nemo odkimavali.
Kako Sem te ljubil,
ko si s solzami močila blazino,
ki se je tresla od ihtenja tvoje male
ranjene duše,
ki so ji odvzeli še tisto malo svetega.
Ko je vzklila moč,
ki si jo tako skrbno
stoletja čuvala v sebi,
Sem se za hip umaknil
in te opazoval,
tako kot oče opazuje svojo hčer,
ki prvič vozi kolo.
Vsak tvoj korak, gib, misel
Sem spremljal,
a nisem smel popravljati tvojih napak,
nisem smel voziti kolesa namesto tebe.
Ko si Me po dolgih letih
spet našla,
Sem prijel tvojo mehko dlan
in jo vodil,
da je lahko božala duše tistih,
ki so Me izgubili.
Zdaj Sem v tebi,
kot Talisman,
ki te spremlja že celo življenje,
in nihče več Ti ne more vzeti tega,
kar Si prislužila z vztrajnostjo in vero Vame.
Zdaj odkimavajo z glavo in v njih se rojeva vprašanje:
"Le kako ji je uspelo?"
Šepetanje tebi: Nihče Ti ne more vzeti tega, kar Si prislužila z vztrajnostjo in vero Vame.
