Spodaj bom prilepil tekst, ki je do mene prišel danes. Gre za žalostno zgodbo kako je slovenska država na cedilu pustila tri državljane. Ne le to. Vse tri vkljućno z otrokom je sprva pustila živeti brez osnovnih potreb, nato pa je dopustila da cela družina zboli tudi zaradi domovanja v avtomobilu pri minus desetih stopinjah.
Andres
Tole je zgodba 20-letne Iris Magdić. Prosim če lahko tole zgodbo deliš dalje, da bi le prišla na prava ušesa! Hvala To zgodbo Vam pišem jaz, Iris, danes stara 20... Iris Magdić 18. februar 22:10 To zgodbo Vam pišem jaz, Iris, danes stara 20 let, najmlajši član naše družine. Pišem Vam iz razloga, saj je moja družina v hudi socijalni stiski. Ko sem bila stara 15 let se je začela naša kalvarija.
Moj oče je leta 1985 prišel v Slovenijo kot sirota k stricu, staršev nima. Čez pol leta je izgubil strica, potem si je začel ubirati svojo življensko pot. Najprej je bila sreča na strani mojega očeta, saj je dobil svojo prvo zaposlitev, postal je uradni pek, bilo mu je lepo, saj je dišalo po domačem. Delal je do leta 1988, nakar je odslužil vojaški rok in se vrnil na isto delovno mesto.
Potem se je zaljubil v dve leti mlajšo in očarljivo gospodično, mojo mamo. Svoje prvo gnezdece sta si moja starša začela spletati pri maminih starših. In ker nesreča prerada gnezdi, so umrli tudi starši moje mame.Ker so starši bivali v stanovanju ki ni bilo v njihovi lasti sta se mogla izseliti. Potem sem na svet prišla jaz, če bi vedela da se bo moje življenje tako zapletalo in bilo takšno, kot ga imam sedaj jaz bi bila moja edina želja, da se sploh nebi rodila, ampak v tistem trenutku sem bila jaz za svoja starša, mali sonček upanja in veselja. Med tem ko sem jaz odraščala sta se moja starša kar nekajkrat selila iz stanovanja v stanovanje za trenutek se jima je sreča celo nasmehnila, našla sta stanovanje v katerem sta bivala kar nekaj let. Ja, ampak sreča na obrazu mojih staršev ni trajala kaj dolgo. Lastnica tega stanovanja se je odločila da stanovanje proda. Tu so se začele travme, začela sem se dejansko zavedati v kakšnih problemih živimo. Starša sta se začela prijavljati na solidarne razpise ( kar nekaj krat za socijalna stanovanja) vendar popolnoma neuspešno. Tedaj je moja družina prvič ostala dejansko na cesti. Oče se je v obupu začel obračati na vse inštitucije( CSD, JSS- MOL...) a, žal pomoči ni dobil. V brezupu smo se vselili v hišo na Papirniški poti 9.( to je hiša, ko jo je MOL hotela dodeliti družini Strojan, a so jih krajani zavrnili) v tej hiši smo bivali skorajda štiri leta; brez elektrike in ogrevanja, ja imeli pa smo le mrzlo tekočo vodo. Meni se je življenje obrnilo na glavo, vrstniki v šoli so me zbadali, govorili so mi različne žaljivke, enostavno družba v kateri živim še danes me je totalno izolirala. Ni mi minil dan brez solz na mojem obrazu. Minilo je neko obdobje, borili smo se iz dneva v dan za golo preživetje. Prišel je mesec Februar, natančneje 09.02.2010, naš črni datum, deložacija mene in moje družine. Začelo se je življenje v avtomobili,na -10 stopinj celzija smo spali in jedli v avtomobili , prali smo se po okoliških trgovinah, zmrzovali, zelo ne rada se spominjam občutka, ko nisem čutila svojih prstev na nogi, starša sta se tresla od mraza, bilo je grozno, če bi se v tem trenutku znašla v isti situaciji bi se raje obesila, kot pa da bi morla zopet iti skozi vse to!!! Med tem časom pa se je bolezen kradla v naša življenja. Vsak je dobil svojega parazita. Jaz boleham že več let, zaradi bolezni izredno obiskujem srednjo šolo. Imam bolezen črevesja, zdravniki so rekli, da je posledica stresa. Danes vedo povedati, da je to slika mojega trpkega življenja. Stanje se slabša, vse kaže, da bom v bljižnji prihodnosti,morala iti na operacijo, katera je neizbežna. Dokler se ne reši bivalna stiska moje družine ne želim zapustiti staršev!!! V najhujši stiski sem želela narediti tudi samomor.
Moj oče je izgubil službo zaradi sesedanja pljuč, ko je bil v bolniškem staležu, mama je istega leta izgubila službo med bolniško, zaradi bolezni srca in ožilja. In tako sta brez dela in zaradi svoje bolezenske slike zelo težko zaposljiva. Moj oče je še vedno iskal stanovanje za našo družinico, se obračal na razne urade in službe. A pomoči ni dobil, povsod so ga zavrnili. Dne 09.02.2012 je minilo natanko 2- leti, od kar nas je zapustil sistem, zapustile so nas vse inštitucije pristojne za pomoč- nihče nam ni pomagal, ko nam je bilo najhuje. Danes mediji ne želijo objaviti dejstev in krivcev naše zgodbe- zaradi strahu, zgodbe ki ne bo nikoli pozabljena, ostala bo zapisana globoko v našem srcu. Vsako leto se bomo spominjali trenutkov trplenja. Upamo da bo kdaj minil dan brez solz na našem obrazu, da se to in taka krivica kot se je zgodila nam, ne bo zgodilo nobenemu in nikjer v svetu. Iz tega razloga se obračam še na Vas s prošnjo za pomoč, prosim Vas ali lahko kako pomagate meni in moji družini na kakršen koli način.?
