Duša, ali parazit?

[Jane]

Hahahaha se podpisem kljub temu da nimam merkurja v skorpijonu

[sasa]

Hahahaha se podpisem kljub temu da nimam merkurja v skorpijonu

Jaz tudi 

[hannah]

Razumem vas...

Jane, ko sem bila jaz majhna, se podobno razmišljala. Samo, da sem mislila, da nas gledajo tisti, ki so že umrli.
In sem kej ušpičla, in potem: ojojjj, kaj si pa zdej oni tam mislijo o meni. 

[Maja]

... v filmu kjer je igral Jim Carey (pozabila sem že naslov) ...

The Truman Show. 


Da še dodam ...
Ljudje že ves čas, odkar obstajamo, želimo v nekaj verjeti. Da je nekaj nad nami, da nas nadzoruje, gleda, sodi ...

Kaj pa, če ni ničesar? Če smo samo malo bolj inteligentna živalska bitja, ki sami odločamo in odgovarjamo za svoja dejanja?
Ko pa tega ne zmoremo, se pa izgovarjamo in okrivimo neko višjo silo?
Ali pa ko nam kaj ne gre ali pa ko mislimo, da za dobra dejanja nismo pošteno poplačani, se pa tolažimo, da bodo že prišli boljši časi, ko bomo nagrajeni. Kaj pa, če ne? Če je vse odvisno samo od trenutnega ravnanja in odločitve, ki ima potem take ali drugačne posledice?
Da je vse samo v tem, kako se kdo "znajde"? Eden goljufa, krade, laže, da pride do cilja - ampak pride pa  ; drugi je pa pošten, priden, vesten, pa ne doseže tistega, kar doseže prvi. Bi rekli, da drugi vsaj lažje zaspi - brez slabe vesti, ampak tudi to ni nujno. Mogoče si je prvi ustvaril svojo lastno moralo, svoja pravila, po katerih živi. In posledično tudi nima slabe vesti zaradi kakšnih dejanj, ob katerih bi "normalen" človek imel hudo slabo vest. 

[sasa]

Zanimivo razmišljanje, Maja. Včasih se tudi sama vprašam isto. Kaj pa če so vse samo izgovori, da si mi sami lajšamo vest in hude čase...

[sanjalka]

... v filmu kjer je igral Jim Carey (pozabila sem že naslov) ...

The Truman Show. 


Da še dodam ...
Ljudje že ves čas, odkar obstajamo, želimo v nekaj verjeti. Da je nekaj nad nami, da nas nadzoruje, gleda, sodi ...

Kaj pa, če ni ničesar? Če smo samo malo bolj inteligentna živalska bitja, ki sami odločamo in odgovarjamo za svoja dejanja?
Ko pa tega ne zmoremo, se pa izgovarjamo in okrivimo neko višjo silo?
Ali pa ko nam kaj ne gre ali pa ko mislimo, da za dobra dejanja nismo pošteno poplačani, se pa tolažimo, da bodo že prišli boljši časi, ko bomo nagrajeni. Kaj pa, če ne? Če je vse odvisno samo od trenutnega ravnanja in odločitve, ki ima potem take ali drugačne posledice?
Da je vse samo v tem, kako se kdo "znajde"? Eden goljufa, krade, laže, da pride do cilja - ampak pride pa  ; drugi je pa pošten, priden, vesten, pa ne doseže tistega, kar doseže prvi. Bi rekli, da drugi vsaj lažje zaspi - brez slabe vesti, ampak tudi to ni nujno. Mogoče si je prvi ustvaril svojo lastno moralo, svoja pravila, po katerih živi. In posledično tudi nima slabe vesti zaradi kakšnih dejanj, ob katerih bi "normalen" človek imel hudo slabo vest. 

Tudi to kar si napisala je razmišljanje, je dejavnost uma, tako kot vse ostalo. In lahko debatiramo in filozofiramo kaj je res in kaj ni....nihče pa resnice ne pozna... mogoče pa nehajmo filozofirati in pač samo živeti..
Se sprašujem kam vodi to večno spraševanje kdo smo, od kod smo, ali nas kdo opazuje ali ne, ali ima vse nek smisel ali ga nima,menim da to pravzaprav ne vodi nikamor. Srečen tisti, ki zna bolj živeti in manj filozofirati. Tudi sama precej rada razmišljam in včasih se mi res zdi, da so najsrečnejši tisti, ki živijo čisto navadno dnevno življenje, obdlujejo svojo zemljico, skrbijo za živali in so na koncu dneva tako fizično utrujeni, da njihov um enostavno nima energije za razmišljanje.

[Maja]

Vse je razmišljanje in vse, česar se ne da dokazati je enako verjetno.

Zanima me, koliko ljudi bi si upalo spremenit mišljenje iz tega, da je nekaj nad nami, da obstajajo neki zakoni ... v filozofijo, da ni čisto ničesar.
Ker s tem odpadejo vsi nauki o karmi, o povračilu za dobra dejanja, o posmrtnem življenju, o sorodnih dušah, o entitetah, ki nas varujejo ... 

[sanjalka]

Vse je razmišljanje in vse, česar se ne da dokazati je enako verjetno.

Zanima me, koliko ljudi bi si upalo spremenit mišljenje iz tega, da je nekaj nad nami, da obstajajo neki zakoni ... v filozofijo, da ni čisto ničesar.
Ker s tem odpadejo vsi nauki o karmi, o povračilu za dobra dejanja, o posmrtnem življenju, o sorodnih dušah, o entitetah, ki nas varujejo ... 

In vsi bi lahko brez slabe vesti postali barabe,lopovi...

[sanjalka]

Sem pred časom ujela odlomek oddaje, kjer je znani fizik Stephen Hawking dokazoval, da je vesolje nastalo iz nič in se bo v nič tudi vrnilo in ni nobenih vzrokov in razlogov in karme in Boga, skratka ovrgel je vse teorije o nečem višjem, o nečem kar naj bi bedelo nad nami ali bilo v nas...
Zelo rada bi si to oddajo ogledala še enkrat v celoti, mislim, da je bila na discoveriju, ampak žal ne vem niti naslova, niti točnega datuma kdaj je bila.
Če je kdo gledal ali kaj več ve, bom vesela vsake informacije.

[Maja]

Da človek ne postane to, kar si naštela, ne potrebuje strahu pred nečim višjim, ampak samo poštenost, obzirnost in sočutje, ki so pa povsem tuzemske in človeške prvine.

[Jernej]

Da človek ne postane to, kar si naštela, ne potrebuje strahu pred nečim višjim, ampak samo poštenost, obzirnost in sočutje, ki so pa povsem tuzemske in človeške prvine.

Teh prvin pa večini manjka. Zato jih je treba kao prestrašit z nečim višjim. Drugače bi bilo še slabše.

[Maja]

Saj vse te zgodbice, miti, pravljice, božanstva so bila "ustvarjena" oz. izmišljena samo zato, da imajo ljudje, ki so večinoma reve brez lastne morale ves čas občutek, da jim visi nekaj nad glavo. Rabijo neko "gajžlo", da se vsaj približno obvladajo in ne pobijejo med sabo.
Saj nauki vseh ver so v svojem bistvu samo neka pravila vedenja, bonton, ki je podkrepljen z zgodbicami o obstojiu nadnaravnih bitij in zakonov. To je bilo najbrž potrebno, da so jih ljudje upoštevali tudi tam, kjer jih neki organi pregona ne vidijo - rabili so tak sistem motiviranja in sankcioniranja, da je deloval vedno in povsod (Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.)

Dober primer za to, o čemer govorim so npr. cestno prometni predpisi. Recimo, da je nekje omejitev hitrosti vožnje 50 km/h. Voznik bo peljal toliko ali pa ne. In lahko ga bodo dobili ali ne.
Večina itak gleda na kazni samo z vidika škode, ki se bo poznala njihovi denarnici. Ampak kazni so primarno zato, da se ne dogajajo nesreče. Nekdo, ki ima razvit občutek za odgovornost, sočutje, se bo tega zavedal in bo pazil. Ve, da to počne zaradi sebe in sočloveka, ki ga noče raniti, ne zaradi organov pregona. Koliko je takih, vprašanje ... Vsak, ki bo prepričan, da ga na mestu, kjer je postavljena določena omejitev, ne bo pričakal radar, bo veselo prekršil predpise. Komu tak človek odgovarja? Organom pregona. Ne premore človeških prvin s prejšnjega posta. Če bi mu pa rekli, da je ves čas pod nadzorom, bi pa vedno peljal 49 km/h tam, kjer je omejitev 50. 

Tako so pa brezvestni ljudje potrebovali Boga. Ker jih niso mogli nadzirati 24/7.

[Luna]

... v filmu kjer je igral Jim Carey (pozabila sem že naslov) ...

The Truman Show. 


Da še dodam ...
Ljudje že ves čas, odkar obstajamo, želimo v nekaj verjeti. Da je nekaj nad nami, da nas nadzoruje, gleda, sodi ...

Kaj pa, če ni ničesar? Če smo samo malo bolj inteligentna živalska bitja, ki sami odločamo in odgovarjamo za svoja dejanja?
Ko pa tega ne zmoremo, se pa izgovarjamo in okrivimo neko višjo silo?
Ali pa ko nam kaj ne gre ali pa ko mislimo, da za dobra dejanja nismo pošteno poplačani, se pa tolažimo, da bodo že prišli boljši časi, ko bomo nagrajeni. Kaj pa, če ne? Če je vse odvisno samo od trenutnega ravnanja in odločitve, ki ima potem take ali drugačne posledice?
Da je vse samo v tem, kako se kdo "znajde"? Eden goljufa, krade, laže, da pride do cilja - ampak pride pa  ; drugi je pa pošten, priden, vesten, pa ne doseže tistega, kar doseže prvi. Bi rekli, da drugi vsaj lažje zaspi - brez slabe vesti, ampak tudi to ni nujno. Mogoče si je prvi ustvaril svojo lastno moralo, svoja pravila, po katerih živi. In posledično tudi nima slabe vesti zaradi kakšnih dejanj, ob katerih bi "normalen" človek imel hudo slabo vest. 

Tudi to kar si napisala je razmišljanje, je dejavnost uma, tako kot vse ostalo. In lahko debatiramo in filozofiramo kaj je res in kaj ni....nihče pa resnice ne pozna... mogoče pa nehajmo filozofirati in pač samo živeti..
Se sprašujem kam vodi to večno spraševanje kdo smo, od kod smo, ali nas kdo opazuje ali ne, ali ima vse nek smisel ali ga nima,menim da to pravzaprav ne vodi nikamor. Srečen tisti, ki zna bolj živeti in manj filozofirati. Tudi sama precej rada razmišljam in včasih se mi res zdi, da so najsrečnejši tisti, ki živijo čisto navadno dnevno življenje, obdlujejo svojo zemljico, skrbijo za živali in so na koncu dneva tako fizično utrujeni, da njihov um enostavno nima energije za razmišljanje.

Res, ne vem, če ni boljše, da ne razmišljaš o takih stvareh, se ne poglabljaš in samo deluješ, ker prej ko slej z razmišljanjem prideš do stvari prek katerih ne moreš, so izven našega izkustva, naših zmožnosti ali pa se samo zaveš, kakšna manipulacija se na tem svetu dogaja (potem se počutim kot neka lutka ljudi, ki imajo moč in denar) in nekako ne vidiš več enga smisla. Ampak ko enkrat začneš delovati na razumski ravni je težko nehati. Mislim, da se tudi tukaj ne sme iti v en ekstrem.

[Luna]

 Vaša duša ni nič drugega, kot parazit, ki vas skozi intuicijo pelje v situacije, ki bodo v vašem življenju proizvedle močne emocije. Pomislite na "LJUBEZEN" in kot posledica le te, se pojavijo strahovi, jeza in razočaranje, ko se ne izide. A ni tu dovolj hrane za eno dušo, ki vsega tega ne more čutit in se s tem hrani preko vas?

Sem spet šla malo čez temo, pa tega nisem čisto dobro razumela. Razumem to idejo o duši parazitu in priznam, mi je zelo zanimiva. Ampak če se suša hrani z emocijami, pomeni da neka silovita čustva sploh niso ustrezna, ne glede na to ali so negativna ali pozitivna? A s tvojega pogleda, bi se ljudje mogli ogniti čustvom? To mislim, da itak ni mogoče. Ali pa samo želiš reči, da preveliko vlogo dajemo emocijam in premalo razumu in da se pač čustvovanju samo prepustimo, medtem ko smo pri razmišljanju stalno prisotni? Premočno in predolgo trajajoča čustva so po mojem mnenju zelo škodljiva, ampak premalo čustev in samo razumski pristop prav tako. Ponavadi gre za neprijetna čustva (če so blagodejna se itak ne sprašuješ zakaj in kako in samo so nekje v tebi in živiš dalje, z razumom ali pa brez:), ki sicer človeku dasta občutek da živi, ampak ga to navdaja z ogromno bolečino, medtem ko preveč razuma, navda človeka s praznino in brezsmiselnostjo. In spet pridem do tega, da je potrebno najti ravnovesje. Vrtim se v krogu

[lordwolf]

Sem spet šla malo čez temo, pa tega nisem čisto dobro razumela. Razumem to idejo o duši parazitu in priznam, mi je zelo zanimiva. Ampak če se suša hrani z emocijami, pomeni da neka silovita čustva sploh niso ustrezna, ne glede na to ali so negativna ali pozitivna? A s tvojega pogleda, bi se ljudje mogli ogniti čustvom? To mislim, da itak ni mogoče. Ali pa samo želiš reči, da preveliko vlogo dajemo emocijam in premalo razumu in da se pač čustvovanju samo prepustimo, medtem ko smo pri razmišljanju stalno prisotni? Premočno in predolgo trajajoča čustva so po mojem mnenju zelo škodljiva, ampak premalo čustev in samo razumski pristop prav tako. Ponavadi gre za neprijetna čustva (če so blagodejna se itak ne sprašuješ zakaj in kako in samo so nekje v tebi in živiš dalje, z razumom ali pa brez:), ki sicer človeku dasta občutek da živi, ampak ga to navdaja z ogromno bolečino, medtem ko preveč razuma, navda človeka s praznino in brezsmiselnostjo. In spet pridem do tega, da je potrebno najti ravnovesje. Vrtim se v krogu

Emocije so smiselne. Truman show prikaže zelo lepo zakaj smo tu. V filmu on živi življenje, a njegove emocije so hrana za showbiznis. Torej, slabše ko mu gre, bolj ko se mu dogaja, bolj je zanimivo. Kaj če bi živel preprosto življenje, se pač vzljubil z nekom in enostavno bil? a bi vampirji emocij še vedno gledali tak filem? A bi imeli gledalce, če bi pač imel normalno življenje in si sam našel smisel?

Zakaj smo tu? HAHAHAHA, samo ena fraza pove, zakaj smo tu in razumet jo je malo težje. Sam ne znam razložit.

SVOBODNA IZBIRA. To je vse.

Ljudje so iskali smisel, namesto da bi ga živeli in se sami odločili zanj. Kaj če ga ni? Kaj če sami odločamo, kak bo naš smisel življenja? Kaj če sami odločamo, ali bomo veseli ali žalostni? Nebi se strinjal z Sanjalko, da je ignoranca blažena. Edino kar nas ščiti je ZNANJE in ZAVEDANJE. Ko veš kaj so emocije in jim vladaš ti, ne pa one tebi, postane svet drugačen.

Enkrat sem prebral:"modrec se tudi jezi, sam se zaveda da je jezen. Modrec je tudi žalosten, sam se zaveda žalosti. Modrec je tudi vesel, sam se zaveda veselja."

Da se vrnem na "parazita", če imam svobodno voljo, potem se sam odločam, kaj bom počel in odgovarjal bom samo sebi. Vsekakor ne bom kradel in ubijal, ker sem odrasla in zavedna osebnost. Če bolje pomislite, so to samo "dresure". Dresirali so nas za vse te emocije. Kot otroci, nismo mislili na te stvari. To so nas naučili. Vse kar vemo, delujemo, čutimo, smo bili samo dresirani, da so naše reakcije predvidljive. Žal je to dejstvo. Kruto in preprosto