Oh, hvala ...
Tole je prav balzam za dušo.
Zmes vsega se je danes vsula name.
Za izpit sem slabo pripravljena, nič mi tudi več ne gre v glavo, psihično sem izčrpana pa spet delat.
Nimam se časa niti naspat, živim mimo vseh, najhuje je, da živim tudi mimo sebe.
Mislim, da se bližam koncu. Ne sebe, hehe ... Ampak tega stila. Moji upi so usmerjeni v novo službo. Bolj se bliža, bolj sem na trnih ... Občutja nekje med pričakovanjem dobe novice in strahom, da bom dobila slabo. Intuicija je odpovedala. V sebi sem naravnana naprej - izpraznila sem omarico v službi, razporeda za naslednji mesec ne bom jemala domov ... Včasih me je ob misli in želji, da bi odšla od tu, prešinilo, da bom pogrešala določene ljudi, stvari - zdaj tega ni več. Briga me, vse sem izpustila iz rok, izpod svojega nadzora, čustveno nisem več vezana na nič/nikogar. Mogoče je to tisto, kar naznanja pot naprej, mogoče se samo tolažim in upam, da je to zato ... Sem bolj realist kot intuitivec.
Glavo imam prazno ... Ali pa polno ... Ali pa polno praznine. Ne vem.
