Sem našla na PC-ju svojo "mojstrovino" izpred kakega leta, ki mi je narisala nasmeh na obrazu
o času govoriti je relativno, nedojemljivo, pa vendar mamljivo...kaj potlej so leta , mladost ali starost...so le govorice in od nekoga kaprice, da človeštvo potrebno je nadzorovati, jih maltene v robote kovati...v okvirje postavit, jim leta določit in stik s sabo prekinit...mladost v sebi dandanes težko je držati, zato nikar se ne trudi prehitro odrasti, ker to ni drugega kot sam sebi svobodo krasti..
umetnost je otroka v sebi obdržati, ga priznati , se v življenju igrati...ki drugega ni to kot igra življenja...komedija, drama ali tragedija...scenarij piše se sproti, posameznik pa se odloči ali bo za ali proti..mu vloga odgovarja ali se samo pretvarja..bo svoje srajčke krojač ali bo raje berač...vse to je umetnost in mi smo umetniki..slikarji, kiparji, pisci, misleci morda samo pivci ali pa brivci..konec koncev niti ni važno...saj to se le titule, ki nam življenje krojijo in nas v okvirjih držijo...še vedno pa neka iskrica v nas tli, ki nam spati ne pusti...nežno se oglaša, šepeta, čaka in upa...sem in tja skoraj že obupa, pa spet se zbudi, ter se sprašuje zakaj človek trpi...zakaj je ne sliši in se ne zbudi..odpre oči in se okoli svoje osi zavrti, pogleda izza okvirjev in se zave, da tam se mu življenje smeji..ga snubi, srečo mu nudi in v njem ljubezen zbudi...
