Za vse tiste, ki ste kdajkoli peli v mešanem zboru nekaj resničnega, kar vas bo nasmejalo.
V vsakem mešanem zboru obstajajo štirje glasovi: sopran, alt, tenor in bas.
Obstajajo tudi drugi glasovi kot so bariton, contratenor, contraalt, mezzosopran, itd, vendar te izraze večinoma uporabljajo ljudje, ki so bodisi solisti, ali pripadajo neki pretirano Hotshot klasični a cappella skupini (to velja zlasti za contratenor), ali se trudijo najti izgovore, da ne sodijo v nobeno od glavnih skupin glasov, zato jih bomo za zdaj zanemarili.
Vsak glas poje v različnem frekvenčnem območju in vsak ima zelo različne karakterne lastnosti. Lahko se vprašamo: "Zakaj se ljudje
ob petju različnih tonov obnašamo drugače"? Dejansko je to skrivnostno vprašanje, ki ni bilo ustrezno raziskano, še posebej, ker znanstveniki, ki preučujejo glasbenike, imajo tendenco biti glasbeniki sami in imajo vse značilne komplekse, ki sodijo k tenorjem, igralcem francoskega roga, timpanistom, ali komurkoli že.
Vendar je to izven teme. Ostaja dejstvo, da se da osnovne štiri glasove zlahka razlikovati in bom zdaj pojasnil kako.
*Soprani*/sopranistke so tiste, ki pojejo najvišje in zaradi tega menijo, da vladajo svetu. Imajo ponavadi daljše lase, so ljubiteljice nakita in imajo krajša krila kot katerekoli druge in se smatrajo užaljene, če ne smejo iti vsaj na visok F vsake toliko taktov. Ko končno dosežejo visoke tone, jih držijo vsaj polovico dlje, kot to zahteva skladatelj in/ali dirigent, potem pa se pritožujejo, da jih njihovi glasovi ubijajo in da so skladatelji in/ali dirigenti sadisti.
Soprani gojijo različne odnose do drugih glasov v zboru, čeprav menijo, da so vsi slabši od njih: alti so sopranom bolj druge violine - prijetne za harmonijo vendar ne nujno potrebne. Vsi soprani imajo skrito mnenje, da bi lahko alte vrgli ven iz zbora in bi bil zvok v bistvu isti in nikakor ne razumejo, da kdorkoli želi peti v tem območju, kjer je, v prvi vrsti, tako dolgočasno.
Sopranom so tenorji po drugi strani zelo všeč, da so zraven v zboru; še posebej zaradi njihovih sposobnosti spogledovanja (dobro je znano dejstvo, da soprani nikoli ne flirtajo z basi), soprani radi pojejo duete s tenorji, ker morajo vsi tenorji trdo delati v nizko do
srednje visokem sopranskem območju, medtem ko se soprani šopirijo tam visoko v stratosferi.
Če vprašate soprane, so basi izmeček na zemlji - pojejo preveč preglasno, so neuporabni za melodijo, ker so takooo globoko nizki -
in da mora biti nekaj narobe z nekom, ki lahko poje v nizkem F-u. Zanimivo pa je eno dejstvo, da kljub temu, da soprani omedlevajo ob petju tenorjev, gredo na koncu domov in/ali v posteljo - z basi!
*Alti* so sol zemlje - po njihovem mnenju najmanj to. Altistke so nevsiljivi ljudje, ki bi šle na koncert kar v kavbojkah, če bi jim bilo to dovoljeno. Altistke so v edinstvenem položaju v zboru v tem, da se ne morejo pritoževati, ko morajo peti bodisi zelo visoke ali zelo nizke tone in vedo, da vsi drugi glasovi mislijo, kako so njihove linije enostavno lahke. Toda alti vedo drugače. Vedo da, medtem ko soprani piskajo na visokih A-jih, so same prisiljene peti odlomke polne visokih in nizkih tonov, se spoprijemati z zapletenimi ritmi in tega nihče ne opazi, ker soprani so itak preveč glasni (in basi ponavadi tudi). Altistkam je v skrit užitek spoznanje, da so one tiste, ki pobarvajo in ustvarijo melodijo s soprani.
Alti imajo prirojeno nezaupanje do tenorjev, saj tenorji pojejo v skoraj enakem obsegu kot one in mislijo, da zvenijo boljše. Rade
imajo base, rade pojejo in uživajo v duetih z njimi - basi zvenijo kot klepet poleg njih in le ob basih se jih dobro sliši. Poleg tega so mnenja, da jih je vedno preveč in zaradi tega nikoli nimajo priložnosti peti res glasno.
*Tenorji* so razvajeni. In to je to! Edina stvar je ta, da jih ni nikoli dovolj in zborovodje bi raje prodali svoje duše, kot pustili pol dostojnih tenorjev proč, medtem ko so vedno pripravljeni oddati nekaj sopranov ali altov po polovični ceni. In potem, iz nekega
neznanega razloga, si nekaj tenorjev misli, da so precej dobri in to je eno izmed tistih nadležnih dejstev v življenju.
Zato ni čudno, da imajo tenorji zariple obraze - konec koncev, kdo drug lahko soprane spravi v omedlevico? Ena stvar, ki lahko naredi tenorje negotove, je obtožba (običajno s strani basov), da nekdo, ki lahko poje tako visoko, že ne more biti pravi moški. V svojem, običajno kontroverznem načinu, tenorji nikoli ne priznajo tega, temveč se le glasneje pritožujejo, da je skladatelj sadist, ker jih sili peti tako visoko.
Tenorji gojijo ljubezensko-sovražni odnos z zborovodjo, tudi zato, ker jim vedno govori naj pojejo glasneje, ker jih je tako malo.
Noben dirigent v zabeleženi zgodovini ni nikoli zaprosil za manj tenorjev v delu pesmi, ki se poje forte.
Tenorji se na nek način počutijo ogrožene od ostalih glasov – od sopranov, ki lahko dosežejo tiste neverjetno visoke tone, altov, ker nimajo težav peti nizke tone za katere bi sami ubijali in basov, ker, čeprav ne zmorejo odpeti ničesar nad E-jem, zapojejo ravno
dovolj glasno, da jih zmotijo. Seveda bi tenorji raje umrli, kot priznali karkoli od tega.
Malo je znano dejstvo, da tenorji prestavljajo obrvi višje kot kdorkoli drug medtem ko pojejo. In to je res, ker je že Liszt dejal: Tenors have resonance there, where their cerebra should be.
*Basi* pojejo najnižje od vseh. To v bistvu pojasnjuje vse. So trdni, zanesljivi ljudje in imajo več testosterona in kocin po obrazu kot kdorkoli drug. Iz istega razloga so ponavadi tudi bolj plešasti kot katerikoli drug glas. Basi se počutijo večno nepriljubljene, vendar so globoko prepričani, da so dejansko najpomembnejši del (potrjeno s strani muzikologov, vendar zagotovo ne od sopranov ali tenorjev), kljub dejstvu, da imajo najbolj dolgočasen del od vseh in pogosto pojejo iste note cele strani. To kompenzirajo z glasnim petjem kot najbolj zmorejo - večina basov je po srcu igralcev tube.
Basi so edini glas, ki se lahko redno pritožuje nad tem, kako nizki so njihovi deli, in delajo grozne obraze, ko poskušajo zadeti zelo
nizke tone. Basi so dobri ljudje, vendar pa njihova ljubezen ni tako razvejana kot tenorska, za katere menijo da so dekadentni pozerji. Basi sovražijo harmonije s tenorji bolj kot vse drugo. Basi imajo radi alte, razen v duetih ko one dobijo boljši del.
Kar zadeva soprane, so one za njih v vesolju, ki ga basi sploh ne razumejo. Ne morejo si predstavljati, zakaj bi kdo kdajkoli sploh
želel peti tako visoko in zveneti tako slabo, ko dela napake. Ko bas naredi napako, ga drugi trije glasovi zakrijejo, in on lahko še naprej veselo nadaljuje vedoč, da bo nekoč nekako že ujel nit do konca akorda.
Gaja
