...žalostna, prizadeta, na jok mi gre...najhuje pa je to, da moram vse to skrivati, da o tem ne sme nihče nič vedeti...to je moja in le moja bolečina...
Ko že verjamem, da bo vse dobro, ko sem že prepričana, da tokrat bo po mojih narčrtih, se v trenutku vse zruši in svet se mi začne podirati...in jaz tega ne smem pokazati... 
Trenutno se mi zdi, da bi bilo vsem bolje brez mene. Če bi samo preprosto izginila iz obličja sveta. Hitro bi me pozabili, če bi se me sploh kdo spomnil, jaz bi pa imela mir in spokoj.
Te razumem, včasih je tako, ko pridejo take nenavadne prelomnice v naše živ., žal boš morala sama skozi, lepo bi bilo da se komu zaupaš, to je dobro za tvoj notranji mir, za tvojo dušo, ne prenašaj prevelikega bremena sama.....a ob enem moraš dobro vedet, komu se zaupaš........lahko je ta nekdo, kakor oglasna deska.....zato previdno......
Sem s teboj in ob tebi, vem kaj doživljaš, kako ti je, poznam vse to.......
Včasih vskočimo in se napravimo skrajno modro, a ni vedno tako, ko človek rabi tolažbo bodimo odprti, poslušajmo.......ne se premaknit v sodno dvorano, za sod. pult in tam sodit.........NISMO SODNIKI, ni nam dana ta naloga, bodimo strpni
naj te
-ski zbor čuva
