Ojej! Spet bom osamljena...v svojem mnenju.
Naj čimbolj na kratko povem, da te vrste vzgoja (permisivna) ne bo delovala na dolgi rok. Sicer se zelo lepo sliši, a v praksi to izgleda malo drugače. Svojega otroka ne moreš vzgajati, če mu nisi avtoriteta. Avtoriteta pa si mu s svojim zgledom. Če on verjame vate. S tem želim povedati, da sicer drži to o dogovarjanju, razlaganju, kompromisih, itd,... A to deluje, ko je otrok star tri, štiri, pet let, ko pa zraste v najstnika, pa ne. Ker ne bo zadovoljen s tem, da mu boš rekel, da je nekaj dobro ali ni dobro za njegovo zdravje. Dol mu takrat visi zdravje!
Jaz osebno verjamem v to, da je otroku treba postaviti neke meje. Tudi kasneje bo v življenju naletel na red in pravila, katerih ne bo mogel spreminjati, pa če mu bodo všeč ali ne. On te bo sicer ves čas preizkušal, tipal, do kam lahko gre...
Treba je stati za svojimi odločitvami. Nimamo vedno prav in če ga polomimo, moramo tudi znati reči oprosti. Namen naše vzgoje mora biti ravno v tem, da se bo otrok enkrat "odcepil" od nas in zaživel samostojno življenje. Verjamem pa, vsaj upam, da je tako, da si vsak želi za svojega otroka najboljše in da vsak dela tako, kot se mu najbolj zdi prav. In kot se razlikujemo ljudje med sabo, tako se razlikujejo tudi načini vzgoje. Pa saj si še strokovnjaki niso enotni med sabo.
Za tiste, ki se nagibate k vzgoji otrok, kjer je vse dovoljeno, pa bo zanimivo branje Otroci Summerhilla (nekaj takega).
Poll