Izčrpno.
In resnično.
Tudi želim si pestrega dela. Ampak šele zdaj. Prej bi tudi raje rekla, da bi bila nekje, kjer ni nič od men odvisno, sediš in to je to. Zadnja leta pa vidim, da mi je veliko do ustvarjanja, experimentiranja, improvizacije. Zaspala ne bom nikoli, tudi, če bom nekje delala, vedno bom iskala, če se kje pojavi še kakšna priložnost. Ne mislim, da bom nekje ostala do penzije, tega zdaj ni več, in prej se sprijazniš s tem, lažje ti je. Vsak reče, kdaj boš pa nabral leta in ali je za nedoločen čas ... Jaz pa gledam na to, da je delo in da lahko nekaj delaš in nekaj novega narediš. Da je delo živo, da se razvija, ne rutinsko in neustvarjalno. Kakor gledam, vse izkušnje v preteklosti so mi služile, da sem oblikovala ta pogled.
Hvala!