Dobro noč najbrž misliš ...
Neee, to sem pozabila zaželet ob 22h. 
Dobro jutro spet. 
Dobro jutro.
Nočem se hvalit in sočutvujem s tabo, Pika ... Ampak od nedavnega mi vsak dan uspe zvečer zaspat v nekaj minutah, medtem ko sem prej vedno potrebovala vsaj pol ure. Pravim, da sem se naučila spat ...
V resnici je pa najbrž prišel bioritem k sebi in končno izginila preganjavica iz časa bivše službe. Mi je viselo nad glavo, kdaj moram zaspat, koliko časa lahko spim, da bom imela čas še za druge stvari- dejansko je bilo treba vklapljat in izklapljat še fiziološke potrebe, ki so najbolj naravne ... Pa dimploma mi je visela nad glavo ... Pa štipedija, da je ne bo treba vračat ... Pa druge skrbi glede prihodnosti ... Ali se bom kdaj lahko ustavila ali bom doživljenjsko samo na relaciji kuča-poso.
Toel zdaj ni povezano s spanjem, ampak, če je že tema služba ... Kaj vse je bilo treba mirno požret ...
"O, punčka ..."
"Lutkice moje ..."

(Ta je bila ena izmed najbolj bednih.)
Če se ti že ni dalo več prijazno gledat bedakov: "Kaj pa si slabe volje?"
"Kakšne fajn kravate ... Boljš bi blo, če jih neb blo, da bi se vidl, kva je spodi."
"Ti si res neumna."
"Šta bi ti ja radio."
"Sve ste mi uzeli. Samo služite." (Pa več kot 700-800€ nisi nikoli videl 15. ...)
Vsak dan od 200-tih ljudi. Vsak dan isto. Isti zagovedanci, isti smrad od istih neopranih bund in srajc, iste fore, isto, isto ...
Sreča v vsem tem je pa bila, da sem se takoj, v prvem delovnem razmerju soočila s težkimi strankami, mobingom, prisluškovanjem, podpisovanjem aneksa o znižanju (odpovedat sem se mogla prevozu) - te izkleše.
To je mimo ...
Sama sem doma, privoščila si bom kopel in vse, kar paše zraven.
