Tranzita
in
sta mi najbrž v preteklih mesecih pomagala začet razmišljat drugače.
Itak po normalni naravni poti pri meni ne bo šlo, vsaj v doglednem času ne, in sem bila primorana prekinit čakanje in opustit pričakovanja na tisto, kar bi se po logiki moralo zgodit in kar drugim pade v naročje.
Začenjam se postavljat 100% za svoje interese, živet po svojem planu. Pa tudi okolica se izredno dobro odziva na vse to. Manj je "pametnih" nasvetov, kako naj bi bilo. Ja, tako bi bilo, če bi bilo tudi kaj drugega drugače. Pa ni. Pri meni ne. Od nekdaj ne. Zdi se mi, da zaupajo vame, da živimo složno, v razumevanju, v medsebojni podpori. S tem se tudi sama ne obremenjujem z nepotrebnimi dilemami, ki pri meni sploh ne pridejo v poštev. Ne srečamo se vsi ljudje z enakimi vprašanji. Obstajajo še neka nepisana pravila, ki določajo, kako naj bi populacija živela - in najbrž tudi držijo - mogoče celo za pretežen del.
Moja pot je drugačna. Vsaka pot je drugačna. Nekaterim je lahko, drugim težko, nekateri mislijo, da jim je težko, četudi jim je lahko in obratno. Mogoče ni vprašanje lahko/težko ampak enako/drugače. Nihče ne more za nikogar trdit, kaj je dobro/slabo zanj, ker ni na njegovi poti, ne gleda skozi njegove oči, nima istih izkušenj, želja, strasti, potreb ... Zato je vsaka sodba in diskriminacija odveč.
Nasploh se mi zdi, da se je vsa družba znašla na neki prelomnici, kjer bo sodb, kaj je prav/narobe, primerno/neprimerno itd., vedno manj. Razmere v svetu so tako različne, nepoštene, neenake, da se bodo vsa stara prepričanja raztreščila na koščke in bo vsak odpadel košček pomenil lastno pravilo za posameznega človeka.
