Se strinjam.
Čeprav bom sama upoštevala oba - je že treba.
najbrž da res
Mene puščavnik zlo spominja na Saturna
Lažje razumemo Puščavnika, če se obrnemo k mitu o Kronosu. V času njegove vladavine ni bilo vojn, prepirov, vendar pa je postavil tudi omejitve, ki pa so jih ljudje sprejemali brez besed. Po prerokbi, ga je vrgel s prestola njegov sin Zevs, kajti sam ni zmogel sprejeti cikličnega zakona, ki si ga je postavil. Osramočen in ponižan je bil izgnan in v samoti je moral sprejeti osamljenost in tišino, naučiti se modrosti. Lekcije, ki nas jih uči Puščavnik se lahko naučimo le z sprejemanjem omejitev /brez aktivnega boja in brez upanja, da lahko čas zaustavimo ali ga celo obrnemo nazaj/. Torej sprejmemo, kar ne moremo spremeniti in počakamo na prave priložnosti. Zemeljsko življenje prinaša fizične omejitve, včasih leta bolečega učenja in trdih preizkušenj. Vendar pa je po drugi strani Puščavnik tudi nosilec svetilke, modri voditelj, ki skozi življenjske preizkušnje prinaša modrost, s tem pa jasen vpogled v situacijo.
Omejitve so vsekakor nekaj, kar ljudje potrebujemo. Brez tega ni rasti, ni napredka. Isto je s samoto. Moč in modrost se rojevata v samoti.
Joj, kako je Puščavnik drugače res nazoren prikaz mojega doživljanja v tem obdobju! Velikokrat primerjam sebe zdaj in nekaj let nazaj. Neverjetna kvota potrpežljivosti, ki jo premorem zdaj ...
Preudarnost, da je treba kdaj preprosto počakat. Sprejemanje okoliščin in opuščanje - nenavezanost. Ne grem v luft za brez veze, ne tolčem z glavo ob zid ...
In pa sprememba na osebnem obravnavanju mnenj iz okolice - naj si vsak misli, kar si hoče, naj živi, kakor hoče. Pretežno na vse stvari gledam samo iz lastnega zornega kota - kaj velja zame, kaj je dobro zame, kaj je v skladu z Menoj. Lahko rečem, da sem zelo v miru sama s sabo in z okolico.
Pa kako vidim vse lepo s tem pogledom, ki ni zamazan s predsodki, egom, nevoščljivostjo, destruktivnostjo ... Kako npr. letos res uživam v vseh stvareh, v naravi, letnih časih, tudi v turobnih dnevih, vse se mi zdi lepo. Tudi, ko potegnem "slabo" karto, je v meni vedenje, da je vse to potrebno.
Rodil se je en tak moj mali svet, poln sreče, kljub težavam in omejitvam.
In zahvalo za vse skupaj lahko pripišem teži življenja, ki je pritisnila name in opravila to metamorfozo. Pa seveda pravilni naravnanosti pri soočanju. Iz vsega skupaj ne bi nastalo to, kar je, če bi se že v začetku težav lotila z nepotrpežljivostjo in trdoglavostjo.
Zato je Kronos pomemben! Za določene procese je potreben čas. Ni za vse instant rešitve, pa če se na pol pretrgamo z instant poskusi reševaja.
je pri meni kar močan. V tem vidim veliko prednost, v bistvu. Ker bom zdražala veliko, znala počakat in potrpet, ostat hladna, nadzorovat reakcije.
Zadnjič sem izjavila stavek, o katerem sem potem še cel dan razmišljala. Sodelavka je hotela z glavo skozi zid in izsilit višjo urno postavko, čeprav imamo pri novem vodstvu vsi enako. Rekla sem ji: "Včasih je potrebno stopit korak nazaj." Ona se je seveda razkurila, da to pa ne in da jim bo vse v glavo zmetala in da ne vidi razloga, da bi stopila korak nazaj. Pa sem nadaljevala: "Včasih je treba stopit korak nazaj, da lahko potem še narediš kakšnega naprej."
In to je odločilen trenutek, preizkušnja. Lahko se ne ustaviš, drviš naprej in s tem zapraviš vse možnosti, da bi sploh še kaj napredoval. Porušenje strukture, poraz. Lahko se ustaviš, ravnaš potrpežljivo, preudarno in modro, kar pa pelje k utrditvi struktur, k uveljavi in slavi. In točno to je Saturnova oz. Kronosova (se)lekcija.
