Js pa nekaj bolj mirnega.......v telem tempu še par mesecev, pa bom v Polju......resno pravim.
To ni za zdržat, al sm pa js čudna.......
Kapitalizem? Sestanki, pritisk, stres, minusi....dretje, podaljševanje....kričanje....vse zadnji hip....
No go...res.....rada delam, ampak tole je pa šlo čez vse meje.
Dejansko smo ratal sužnji: vstat, garat, spat. Vstat, garat, spat.
NIČ od dneva, lajfa, nič.....vse gre v maloro....
Nočem bit tak suženj. Pika. Konc.
Oj Škorpi. Zelo dobro te razumem, sem šla tudi čez izjemno težke zadeve. Hkrati pa še danes težko obvladujem tempo dela in se vsakokrat znova motiviram, premagujem, da skušam čim bolj pozitivno razmišljati. Ob razmišljanju o svoji službi na trenutnem izobraževanju, me je mentor vprašal: Kaj pa ti prinaša ta služba? Socialno varnost? Kaj bo, če socialne varnosti ne bo več? Socialna varnost prevaga? Kljub socialni varnosti je na kocki zdravje?
In podobna vprašanja...
Sama sem nekako izbirala socialno varnost, čeprav mi je intuicija velikokrat rekla: sam pusti vse skupaj in pojdi... In spet, odločitve naj bi bile "ekološke". Sprejemljive za osebe okoli tebe. Imaš družino ali ne, kako je potem z odgovornostjo do tistih, za katere je treba skrbet?
Vsekakor pa, najmanj kar je, če si resnično želiš drugo službo, brez notranjih zadržkov (katere nenazadnje odkrivam pri sebi...in en notranji strahec pred spremembo...), te bo nova služba našla.
