Oda ljubezni!

[Rena]

Uf Lisa...ta je pa res strastno pristna...dobro, da nisem na drugi strani  . Jz pa sem podobno napisala:

Sem kot ptica, ujeta v tvoji kletki. Vedno znova razpiram krila in se zaletavam v rešetke.
Kot rastlina zajedavka sem. Vzpenjam se ob tebi, na tebi in vate poganjam svoje korenine. Izruvana in trgaš me od sebe, korenine pa vedno znova poganjajo. Zastrupi jih, da končno odmrejo.
Si moj skriti pristan, val, ki blaži ostrino skal moje obale.

Želim si, da bi kljubovalno stala v morju, z dvignjenimi rokami tulila v daljavo in se posmehovala divjemu vetru. Se vedno znova pobirala iz objema razpenjenih valov.

Ne moreš me zavreči bolj kot se sama poberem. Ne moreš mi porezati peruti, ker bom vedno znova poletela. In kljub koreninam v tvoji zemlji, bom pognala nove, še močnejše...

In to je ljubezen. Ljubezen do moje biti...

[Lisa]

Zelo lepo. 

[sanjalka]

Uf Lisa...ta je pa res strastno pristna...dobro, da nisem na drugi strani  . Jz pa sem podobno napisala:

Sem kot ptica, ujeta v tvoji kletki. Vedno znova razpiram krila in se zaletavam v rešetke.
Kot rastlina zajedavka sem. Vzpenjam se ob tebi, na tebi in vate poganjam svoje korenine. Izruvana in trgaš me od sebe, korenine pa vedno znova poganjajo. Zastrupi jih, da končno odmrejo.
Si moj skriti pristan, val, ki blaži ostrino skal moje obale.

Želim si, da bi kljubovalno stala v morju, z dvignjenimi rokami tulila v daljavo in se posmehovala divjemu vetru. Se vedno znova pobirala iz objema razpenjenih valov.

Ne moreš me zavreči bolj kot se sama poberem. Ne moreš mi porezati peruti, ker bom vedno znova poletela. In kljub koreninam v tvoji zemlji, bom pognala nove, še močnejše...

In to je ljubezen. Ljubezen do moje biti...

Vau, Rena, zeloooo doživeto napisano...

[Rena]

Thanks Sanjalka 

[cvetka]

kje pa je naša Luana s svojimi verzi?

[Lisa]

Tole ni oda ljubezni, je oda življenju...

Nekoč, korak za korakom, te prepričajo in nekoč davno, korak za korakom, spoznaš,
da si dan svetu, da te izpije, poje, izsesa....
In potem...
Udarec za udarcom postaneš človek z meglenimi očmi, zazrt v tla.
Nekoč, ko umre še zadnja zvezda, ko zamre še zadnji epitaf, ko boš še zadnjič preklel tiste,
ki so te naredili človeka, se bo iz tvojih tavajočih misli rodil otrok.
In želel si boš, da bi mu uspeloo.

[sanjalka]

Tole ni oda ljubezni, je oda življenju...

Nekoč, korak za korakom, te prepričajo in nekoč davno, korak za korakom, spoznaš,
da si dan svetu, da te izpije, poje, izsesa....
In potem...
Udarec za udarcom postaneš človek z meglenimi očmi, zazrt v tla.
Nekoč, ko umre še zadnja zvezda, ko zamre še zadnji epitaf, ko boš še zadnjič preklel tiste,
ki so te naredili človeka, se bo iz tvojih tavajočih misli rodil otrok.
In želel si boš, da bi mu uspeloo.

Lepo, zelo, hvala