Pika, ko te prime obcurek pesimizma, kompliciranja, ko zacutis, da ne mores uzivati, se vprasaj ali rabim ta obcutek, da gledam pesimisticno in zakaj to rabiim? Ince je odgovor ja, potemsi reci ok, potem sprejmem ta obcutek in ga opazuj z distance. Kaj ti dela, kaj ti povzroca... Sprejmi ga, ne bori se proti temu obcutku, ampak ga sprejmi kot del pisane palete raznoraznih obcutkiv. Ne postavljaj si rokov in zelja kdaj bo ze konec tega obcutka, ne, ko ga bos sprejela kot enakovrednega ostalim, ne bo vec silil na povrsje, ne bo mu potrebno tekmovati s tistimi bolj pozitivnimi, tako visoko opevanimi.., samo sprejmi, mogoce ti je kdaj v zivljenju celo koristil...
Skratka, ja sem pesimist in kaj zdaj in kaj potem, vso pravico imam biti tudi to...
Super, Sanjalka.
Imam sicer nihanja. Od popolnega optimizma do pesimizma.
Ne vem niti, če je pesimizem pravi izraz. Ker po drugi strani grem pa v stvari, v katere si nihče ne upa, pa se mi zdijo večji "optimisti".
Bolj so trenutki zagrenjenosti.
Nisem pa negativnež.
Kompliciram pa.
Karkoli si že in kakorkoli se že počutiš, vedno, kadar ti nekaj ni všeč, se vprašaj zakaj to rabiš, zakaj neguješ ta občutek?
Ker se rabiš smiliti sama sebi, ker rabiš imeti komplicirano življenje, ker rabiš imeti probleme in si jih ustvariš, če jih ni....
Ok,potem to opazuj z distance in sprejmi te občutke, naj samo bodo....Ozavesti jih in jih opazuj...
In kdaj v življenju so ti takšni občutki prišli prav, kdaj si na podlagi takšnih občutkov reševala situacije oz. so ti jih mogoče reševali drugi?
Kdo od tvojih domačih je fukcioniral na tak način kot ti sedaj...?
Vzgoja, zgled. Življenje ni zato, da se ga uživa. Uživanje življenja je izguba časa. Z ljudmi, ki so družabni, ki se zabavajo, je nekaj narobe. 
Oteževanje vsega, kar se otežiti da.
Mogoče sem samo napačno razumela sporočila.
Tega vzorca se zavedam že od nekdaj, vmes sem bila že "zdrava", ampak potem me vrže dol okolica, če je negativna. Padem v slabo razpoloženje in potem doživljam vse črno.
Zame je izjemno pomembno, kakšne ljudi imam v svoji bližini. Kot spužva sem.
Ja, seveda z ribo na dsc, kako zelo dobro poznam to in se vedno znova učim postavljati meje.
Baje mi gre sedaj že kar dobro
Je pa res, da nekako zavoham tiste negativce in se pred njimi instiktivno umaknem... Vedno me je vleklo in me vleče med ljudi, ki so boljši, pametnejši, lepši, bogatejši na kateremkoli nivoju....in srkam od njih raznorazna znanja in sem jim globoko hvaležna
Vzorci, vzorci...
Poizkusi z distanco in opazovanjem kaj se dogaja s tvojimi občutki in zakaj to rabiš negovati....
kaj ti je všeč v teh občutkih, bodi res iskrena do sebe...
dostikrat ugotovimo, da nam paše pravzaprav se malo smiliti sami sebi (oooo, nihče tega noče priznati,vsi se delamo pogumne, močne, pametne...)
in kaj hudi..
je narobe, če si kdaj neumen, šibek, pomanjkljiv...
Pika, draga moja, vzami celo paleto barvnih odtenkov občutkov, vzami si teh 50 odtenkov sive...ni vse črno belo, ni samo prav in narobe...
Je delo in je zabava...
Ah, pa saj že vse veš
