Ima jo moj brat, jaz sem pa tudi že dolgo polna simptomov. 
http://survivinghashimotos.blogspot.com/p/i-am-hashimotos-letter-to-family-friends.html
Jaz sem imela tud diagnosticiran hašimoto ščitnice, pa izvide sem imela v maloro (normalno do 95, jaz 480...) pa so mi rekli tablete gospa do konc življenja pa ... sem rekla ne hvala, se pozdravila v letu in pol na čisto po svoje, drugače pač (imam zdaj 75-85 izvide 
) ...
Skratka, ko ugotoviš zakaj si v takem stanju kot si, se ga lahko tud rešiš, tablete pa itak zna vsak predpisat, s kaj več se pa ne ubadajo.
Aja pa btw neta pa simptomov pa nisem brala, pa forumov z izkušnjami in horror zgodbami, k sem se odločila, da jih ne rabim 
Papa, dobro opravi Pika 
Hvala, Nensi.
Jaz sem prebrala in žal se tudi v realnosti soočila z vsem napisanim pa še čem za povrh.
Vse napisane simptome ima namreč moj brat, med zdravljenjem so ga celo zaprli na psihiatrijo, njegov osebni zdravnik je pa po mizi tolkel in ga zmerjal, naj ne hodi več k njemu, ker je hipohonder.
Zdravili so ga za depresijo, nespečnostjo, osteoporozo, bulimijo, anoreksijo, ortoreksijo, anksioznostjo, hudo osteoporozo, adrenalnim zlomom, aritmijo, ga filali s hormoni, da so mu joške pognale, testirali za aids, da ne naštevam...
Ja, tudi več alternativnih zdravljenj je poskusil.
Pred dvema letoma je pri 188cm višine shujšal na 40kg. Prej atletsko manekenski tip postave se je v letu dni spremenil v grozljivo prikazen. Čez kosti je bila izključno samo še koža, pa še ta se je luščila. Obraza ni imel več. Sem ga takega peljala na morje in ljudje so se nam umikali na plaži, ker ga je bilo grozljivo gledat. Zdravnik (družinski prijatelj) nas je poklical na dom, naj se pripravimo, ker se lahko vsak trenutek zgodi, da ga ne bo več. Vsak dan sem trepetala, da bo zazvonil telefon in bom izvedela najhujše. Bala sem se zvonjenja mobitela.
Počel je vse mogoče, da bi se rešil iz začaranega kroga, danes je sicer dokaj stabilen, vendar najbrž nikoli ne bo več tak, kakršen je bil.
Zadeva je "dedna", jaz sicer tako hudih simptomov nimam, imam ubogo peščico vsega v primerjavi z bratom, ne mislim na nobene tablete it, moram pa že zaradi počutja in sploh svojih glavobolov, s katerimi je j***** težko živet, pregledat ščitnico.
Ja, dokler ni tako hudo, kot sem napisala zgoraj, si najbrž res lahko sami pomagamo...
Žal mi je za tvojo in bratovo izkušnjo, res huda preiskušnja tega, ki jo zdržijo le fizično in psihično močni.
Moj komentar ni bil v smislu tega, da si je treba oči zatiskat, pa ne brati in se seznanjat s tem kaj se dogaja, ampak izhajajoč iz izkušenj s svojimi strankami, ki so imele hašimoto in potem še svojo lastno izkušnjo, kjer sem ugotovila na neki točki, da je neproduktivno vse napisano brati, kar ljudje napišejo, ker takrat ko nismo stabilni in ok fizično, nismo tudi psihično in hitro zapademo v to, da si simptome, ki jih imajo drugi "pridelamo" in se nam pojavijo še pri nas.
Sem videla kar nekaj primerov tega, pa potem še na lastni koži dobila preiskus, če zmorem in znam drugače, kot sem prej v terapijah poučevala kliente in res ni lahko.
Sploh ko čutiš in veš, da je nekaj hudo narobe, da je 3 min do 12h in niti ne več 5min do 12h da nekaj narediš.
So me pošiljali od ene diagnostike do druge, nizali diagnozo na diagnozo, z menoj je bilo pa slabše in slabše. Telesno, fizično, psihično, čustveno - senca sebe.
Pa dedno pogojeno, pa veliko tega, kar si napisala.
Potem sem ugotovila, da je najbolje, če ne poslušam več vsega kar mi pripovedujejo,, brati sploh nisem hotela, ker sem nagonsko čutila, da ne rabim zraven tega kar se mi dogaja vzet še vsega, kar se je drugim dogajalo, ker sem bila tako sesuta, da sem vedela podzavestno, da verjetno bi, to bi me pa potem mislim da čez rob pahnilo, pa ne verjamem, da bi bilo fajn.
Ključno je bilo, da sem se začela poslušat in opazovat še bolj kot sicer, pa spraševat kaj mo kakšen simptom in težava sporoča, pa zakaj ga rabim, pa kako bi bilo brez, pa telo spraševat kaj naj naredim, kaj rabi da mu bo bolje.
Pa vse kar vem in znam sem lahko iz teorije v praksi na sebi poskusila, kako deluje, pa kaj ja in kaj ne, čeprav je to spet individualno, kar za nekoga deluje ni nujno tudi za drugega ok, ker dokler psihe, čustev, energije ne poštimaš je tudi telo fizično težko ok.
Pa dovolila sem si pomagati, kar je bila zame kar precejšnja novost, ker je bilo moje prepričanje, da moram najprej cel svet rešit, pa ko bodo vsi ok, pol pa jaz na vrsto pridem. Pa pač ne gre tako. Veliko sem se o sebi naučila.
Pa ključno je bilo da sem svoj deloholizem zdravila tud v tem procesu. Enostavno nisem mogla in zmogla delati, sem bila kar nekaj mesecev doma, totalno scarry ko imaš privat posel, pa tud toliko moči nimaš, da bi do pisarne šel, ne še kaj naredil tam.
Tud lekcija zaupanja in prepuščanja opravil sodelavcem.
Pa vse stranke s katerimi sem delala in so imela težave so me klicale, ko sem se umaknila, da imajo grozne težave kar naenkrat, da me nujno rabijo … sem se morala naučiti reči NE, rabim čas zase, zdaj moram poskrbet zase, ne moram za vas.
Pa zaupat in verjet, da zato ne posel ne svet ne bo propadel …
Na koncu sem ugotovila, da je bil hašimoto pri meni tisti triger, ki je sprožil ozaveščanje in učenje vsega, kar sem zapisala. Zato mislim, da ima vsado nek svoj proces, v katerem je fajn ugotoviti za kaj gre, ker če poleg svojega poberemo še vse, kar je od drugih, pol imamo pa res težave na kvadrat.
Manj je več v tem primeru. Manj ko se z zunanjimi dejavniki ubadaš in več ko se s seboj, bolje je in hitreje gre.
Vsaj moja lastna izkušnja je taka.
