Ja, potrebno se je zavedat, da če si nečesa želimo, potem moramo zaupat, da lahko to tudi imamo, vozimo, karkoli pač že. Najprej moraš bit res zadovoljen s svojim življenjem, ugotoviti, kaj te vleče naprej, šele potem boš lahko rastel in spoznaval, kaj resnično želiš in kaj ti pride naproti.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem spoznala mojega... Od začetka tako upiranje glede let, pa midva sva res na hitro vse speljala, potem pa ena zadeva za drugo, ki je bila, kako hecno, še iz otroškega seznama želja po moškem.
Pa je velik, pa svetel, pa ima modre oči, pa lep (je, ene 5x sem vedno poudarjala lep), pa motor ima in ga zna vozit, pa hišo ima (moj star ata je baje vedno govoril, da dec mora imet hišo, stanovanje in ok), pa je duhoven (čeprav recimo v astrologijo ne verjame najbolj), pa ima rad živali... Pa sem vmes, ko sem bila starejša z leti, spreminjala malce seznam, pa a veste kaj, dobila sem točno in nič drugače kot otroškega.
Služba... Vedno sem govorila, da bi jaz v Ameriki našla idelano službo, ker tam poznajo definicijo osebne pomočnice ali PA, ker je tam ta poklic cenjen, pri nas je pa prizvok tajnica velikokrat negativen. Ko sem sprejela sedanjo službo, sprva sicer nisem bila to, ampak čedalje bolj se je to oblikovalo v dejansko osebno pomočnico direktorju našega podjetja, zraven pa še en kup drugih zadevc, ki pa mi dajejo širino. No, sedaj sem neizmerno hvaležna za to službo, ker v njej uživam in rastem, napredujem. Pa pride včasih dan, ko ni ravno najbolj prijetno, pa vendar, tudi takrat si rečem, pač pridejo taki dnevi.
In veste kaj, čedalje bolj mislim, da to, kar resnično globoko v sebi mislimo in si želimo, potem to tudi dobimo, samo razločit ne znamo in ne znamo biti hvaležni. Sprejeti je potrebno vse, kar pride poleg, tudi negativne plati čakanja, kar je pri meni po navadi najbolj hudo, pa bomo vse dobili. Samo zaupati moramo in sprejeti, da ko bo čas, BO. Samo vse je treba dobro premislit, da lahko res dobimo tako, kot je treba - ane, Jane.
