Jutro. Danes pa se bozicno kosilo s familijo. Upam da bomo preziveli 
Hihi, tako si napisala, da si predstavljam, da še naši tako govorijo.
Sama sem ta december preživljala v razmišljanju in postavljanju občutkov na svoje mesto. Sinova sta odseljena. Nikoli nisem "visela" nanju. Vedno sem se našla v svojih aktivnostih, dosti počneva skupaj z možem in tako no, lahko sta ostajala svobodna, neodvisna. A sedaj je tu še otrok - vnuk, zavedanje, da je ozja in širša družina vendarle tista osnovna celica, ki nam daje korenine, nas na nek način tudi karmično opredeljuje, je neka enota, od koder hodimo v svet in obveznosti in kamor se vsake toliko vračamo. Zdaj, kako pogosto je pa drugo vprašanje.
Sama sem bila vzgojena še v duhu, da moramo mi otroci bit skrbni do staršev. Biti pobudniki in oditi do njih, jih vprašati, kako so... Še stara šola odnosov
. Potem pa se čas obrne čisto v drugo smer... Mi starejši pa le že bolj olesenelo drevo, ki ga je težje upogibat... Včasih nam manjka le odkritega strpnega pogovora, a z vsakim ga ni enostavno peljat. Meni na eni strani kar steče, na drugi pa malo manj.
Zato...bom zdaj raje šla še v temo: božič in novo leto 2016...
