Danes sem ugotovila, da me je pravzaprav fejst strah, da se bojim da bom zaj, da v bistvu ne vem kako in kaj naprej in da sem en navaden Hrabroslav Prestrašen. 
Lahko je rečt, da nas ne sme bit stran, da imejmo vero. Kako pa to dosečt? Da nas ni strah, ponavljamo na umski ravni, v podzavesti pa še kar odzvanja in posledično prikliče v naše življenje, da se strah materializira.
Tejka, včeraj je bil "Ogi" pri Zvezdani. To oddajo si poglej. Potem se usedi, morda celo s svinčnikom in papirjem pred sabo. Poglej zadnji dve leti svojega življenja... Dokler te je bilo strah, dokler si videla samo slabo dogajanje, kaj se ti je dogajalo? Potem si imela nekaj iskric in je tvoje življenje zlezlo na boljše, a strah v ozadju ti je spet malo začel minirat.
Zato: usedi se in premisli takole: grem v novo smer, nov kraj, način življenja... A verjamem, da si to zaslužim?
Saj veš, zaupanje, zaupanje, zaupanje - zate, zame, za nas je poskrbljeno
