Evo mene!
En del mene se še vedno potika po divjih poteh okrog portirnice, potem se pa dogaja tole, da me manjka na Zemlji
. A, cote so skoraj že nared, samo še spalne vreče operem, pa bo
Čist zares: ko se mi pred očmi pokaže kak čudovit prizor z dopusta, mi kar solze v oči stopijo. Čeprav je tudi doma prekrasno
(pa naj še kdo reče, da ne znam izgovorov najt
)
Tako, da sem jaz čisto resno za idejo, da enkrat (ali večkrat) naredimo kako "nenavadno" seanso na Islandiji
Zdaj pa k mojemu projektu, ki se je porajal kje drugje kot na West Fjordih, dan po naši "seansi" na svetovni čakri. Ideja sama, se je sicer pojavila sem pa tja že večkrat, samo je pri tem tudi ostalo, saj je takoj pojavila kaka nepremagljiva ovira.
IDEJA: Stenski koledar za leto 2009 s fotografijami iz narave - celoten izkupiček gre za nakup kombija v Zavod za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave KORAK (
www.zavod-korak.si).
Prva ideja za prodajo je bila, da najdem nekaj sponzorjev in se koledar potem prodaja po trgovinah, poštah, knjigarnah. Pa sem slišala žalostno zgodbo Onkološkega inštituta, ki je lani baje natisnil 14.000 stenskih koledarjev, prodal pa le okrog 400 (koledarji so bili baje na razpolago na vseh poštah). Taka zgodba ne pride v poštev
Čakam še informacije iz drugih virov (pri tem mi pomaga tudi Nensi - hvala, hvala, hvala), toda v tem trenutki se mi zdi, da ta način ne bo pravi.
Druga ideja za prodajo je prodaja podjetjem, s tem, da se na koledarje natisne tudi logotip podjetja. S tem podjetje sponzorira projekt oz. donira del sredstev zavodu, v zameno pa dobi koledarje, ki jih lahko uporabi za novoletna darila. Tako se natisne le toliko koledarjev, kolikor se zbere predhodnih naročil in se rizik precej zniža.
Tretje prodajna ideja je prodaja prek spletna, ki pa ni problematična, če bomo le v marketinško natrpanem prednovoletnem času dobili "zastonj" oglasni prostor na web-u.
V tem trenutku so to še zelo meglene ideje, ker še zbiram informacije, čakam ponudbe iz tiskrn,....
Koledar bo po mojem zelo lep (največ fotk je seveda iz Islandije). Opremljen bo tudi z 12imi pesmimi varovanca zavoda Korak.
Trenutno je v oblikovanju - tu mi je na pomoč priskočila prijateljica, ki je multimedijska umetnica in ima tudi na tem področju že kar precej izkušenj - njen honorar bo minimalen (oz. le delen, ostalo dela "humanitarno"), na ponudbe tiskarjev, kot sem rekla, še čakam.
Tako je v tem trenutku stanje.
Moram priznati, da sem bila resnično ganjena, ko sem prebrala vaše poste in se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. To mi daje tudi upanje, da bo projekt uspešen in da bo izkupiček vsaj delno kril stroške kombija za prevoz varovancev.
Vsak bo že veliko prispeval, če bo kupil kak koledar (ko bo nared), če pa bo kdo naredil kak kontakt z odgovornimi v podjetjih in rekel kako pozitivno o "ideji", ali celo priskrbel naročilnico, bo pa števec v nebesih zagotovo zabijal do konca
Če kdo pozna kakega tiskarja, ki se ukvarja s tiskanjem koledarjev, bom tudi hvaležna, da dobim čim boljšo ponudbo.
Sicer bom pa slike koledarja takoj, ko bo oblikovan, objavila, ker je veliko laže "prodajati" nekaj kar se vidi, kot pa mačka v žaklju.
Še par besed o zavodu Korak. V zavodu ni ravno veliko otrok, kot je napisala Tea, a konec koncev smo vsi otroci, ne?
Bom kar kopirala:
- Zavod za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave Korak iz Kranja v svoj program vključuje osebe, ki so utrpele poškodbo možganov iz različnih razlogov. Lokacijsko pokrivamo področje celotne Gorenjske. Izvajamo socialnovarstvene storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji, izvajamo tudi delovno terapijo, nevrofizioterapijo, psihosocialno rehabilitacijo, zdravstveno nego in pedagoški program.
Ker bi bila moja zgodba predolga, bom rekla, da sem se tam znašla po naključju v začetku letošnjega leta in ko sem si ogledala celotno zgodbo (varovance, pogoje v katerih delajo - ki so milo rečeno za tako dejavnost "podhranjeni", srčnost zaposlenih in njihove "šefice"), sem se takoj odločila, da po svojih močeh humanitarno prispevam. Tako sva jim z možem podarila robotka za prevoz invalidov na vozičkih po stopnicah, ki ga po smrti moževe babice nismo več potrebovali, spomladi pa sem imela za tiste, ki so pač sposobni sodelovati na določenem nivoju delavnice o komunikaciji, sodelovanju, različnosti karakterjev, ... - skratka zelo podobne vsebine, ki jih nudim na svojih seminarjih poslovnežem, a prilagojene varovancem zavoda. Čeprav je njihovo življenje vse prej kot z rožicami postlano, sem bila več kot presenečena v veliko pogledih. Njihov zdravi humor (čeprav se nekateri še v hudi depresiji), zdrav timski duh, pripravljenost za sodelovanje, odkrit feedback, ....
Plani zavoda so nekaj, zmožnost, ki jo na podlagi financiranja kot zavod imajo, pa kruta realnost. O tem danes ne bi pisala, ker nočem uničiti energije, ki ste jo s svojimi posti ustvarili
. Že, če se vse takoj neha, smo nekaj dokazali
Zdaj pa gremo naprej. Takoj, ko bom imela kaj več informacij, bom poročala.
Hvala. Hvala. Hvala.
Lep dan!
Iza
