Nenavadno. Ne govorimo le o vesoljcih. To je svet. Nenavaden kajpak. > Angelski svet

Intuitivna sporočila IV del.

<< < (22/76) > >>

cvetka:
Hvala vam za lepe besede. Nensi, jokam, jokam, pa spet berem, si želim, da sem vredna tvojih besed. 
Sele sedaj, ko imam hči staro 30+ sem se začela zavedat mojega odnosa do mami. Kaj pa vem, služba, trije otroci, rojeni tako skupaj, pa odnosa z mami nisem razčiščevala sproti, potem je pa pri 55 letih zbolela (metastaze v glavi, sem tudi jaz s svojim odnosom pripomogla??) in na hitro zapustila ta svet .
Sem včeraj s hčerko imela dejt, obiskali sva moji teti. prepotreben obisk je bil, mi je hči pomagala pri tem zelo zelo. Res imam super hči, pa sem si ta odnos z njo očitno zaslužila. Lepo bodite vsi  :-*

Manja:
Cvetka, tvoje vprašanje in odgovor nanj se me je še posebej dotaknil, ker sem sama celo življenje hrepenela po odnosu mama-hči, kakršen mi nikoli ni bil dan. Mogoče se tudi sedaj toliko bolj trudim, da zgradimo tak odnos, po kakšnem sem samo vedno hrepenela, s svojima punčkama... Upam, da si našla svoj mir in srečo v odgovoru. :-*

Mene v zadnjem času prav tako obdajajo strahovi. Strah, ali bom znala izbrat pravo pot, ali bom imela dovolj poguma, ko se bom odločila za določeno pot.. Se mi zdi, da imam preprosto prepolno glavo vsega, tako da srca in občutkov trenutno niti ne slišim. Torej, zanima me, ali bom kljub vsemu znala izbrat pravo pot? Bom imela dovolj poguma, da bom šla po njej? In ali bom sploh kdaj še našla srečo?

nensi:
Bom odgovorila. Vsem.
Kot vedno pa v tej rubriki velja, da sem mal v "intuitivnem transu" ko vam pišem, pa zgleda da še mal dislektična postajam, tko da je včasih kar nekaj tipkovnih napak v odgovorih, ki jih ne popravljam, da se tok milsi ne prekine, ampak verjamem, da se boste prebili skozi pravopisne zanke in zamotanke, smotanke.  :P
zdej grem u lajf, na sok, pol pa nadaljujemo  8)
 :-*

nensi:

--- Quote from: sanjalka on August 22, 2017, 11:35:43 AM ---Moji strahovi-moji odnosi, prav tako odnos mama hči, najprej odnos z mojo mamo in sedaj z mojo hčerko, da bom naredila vse prav, da bom dobra mama, da bom hčerki nudila zadostno čustveno oporo...pa vedno ne znam, ne zmorem, ne vidim, ne slišim...imam skrbi kako bo šla njena pot, bo znala biti srečna in večna in zadovoljna...
Evo, to so trenutno moji strahovi ::)

--- End quote ---

Kaj pa je pravzaprav prav, da naredim vse prav?
Je možno naredit prav vse v vsakem trenutku prav?
Prav za koga?
Kaj točno pa je definicija dobre mame?
Koliko pa je zadostna čustvena opora? Od 1-10?
Kako pa naj gre njena pot?
Kot si bo izbrala sama ali kot skrbi tebe?
Kaj pa je biti srečna?
Zate?
Za tvojo hči?
Je to ista sreča?
Sreča na vrvici?

Želimo biti režiserji v gledališču in režirati vedno in povsod prav vse, da bo ja ziher da je vse ok.
Lutkovnem. Ko so naši otroci in bližnji, lutke, ki se odzivajo tako, kot mi vlečemo niti.
Vidne in nevidne.
Kaj pa če so te niti ki naše otroke in bližnje vlečejo sem ter tja stkane in naših strahov in bojazni?
Je to še ok, želimo da so otroci lutke na naših nitkah strahu in negotovosti.

Si hčeri zaupala, ko je bila mala majcena in se je pričela plaziti naokrog, da ko bo dovolj močna bo vstala in se postavila na noge in odkoracala naokrog?
A si jo od rojstva takoj na noge postavljala, jih ji s tem skrivila, skrivila hrbtenico, da bo ja vedno pokončna?

A jim, otrokom, vnukom, partnerjem, sami sebi nenazadnje, lahko damo čas in zaupamo, da zmorejo in znajo, da čutijo in vedo, da ko vbo čas, bodo naredili točno in edino tisto kar želijo in zmorejo.

Veliko bi ji olajšali, če bi samo in edino svoje strahove reciklirali. Marionetne vrvice s tem potrgali.
Jim pustili da vstanejo, grejo, obsedijo, ležijo, ... karkoli pač že naredijo ali pa ne naredijo, ko bo čas. Njihov čas.

Takrat bo pravi čas za vse nas.

Dihaj dihaj in razmisli in začuti, česa je tebe strah.
Ne tega strahu na otroke projecirat.
Predihaj ga, priznaj si ga in nekaj naredi z njim.

Vso srečo v odnosih ti želim.
 :-* :-* :-*

nensi:

--- Quote from: Nena on August 22, 2017, 11:41:13 AM ---Evo se pofockam...kaj sem v temo zavila, v svojo sobano zaklenila in kljuc skrila, kar mi onemogoca, da se dokoncno osvobodila in zasvetila ?  8) Hvala  :-*

--- End quote ---

Česa bi se pa osvobodila?
Kje in v čem bi rada zasvetila?
Sebe si v temo zavila, sebe si skrila.
Ker je udobno, ker je lahko lenobno.
Delat na sebi in polirat svoje skrbi včasih boli.
Boli in skeli, do tega nam ni.
Vsaj ne vsak dan.
Včasih je težko, ja kar mal grdo.
Kot bi pulil zobe al pa na balin strigel lase.
Kam pred seboj bežiš?
Česa se pri sebi bojiš?
Da nisi dovolj dobra?
Dobra za koga?
Sebe ali Boga?
Slepi te blišč ljudi okrog sebe. Slepi tako, da ga gledaš res že prav težko.
Pa te tud privlači. Svetloba svetleča.
Se pa bojiš, da si krilca opečeš in sežgeš, če previsoko posežeš.
To so spomini in opomini prejšnjih žeivlenj.
Njihovo sporolilo si k srcu vzem.
Začuti kaj je narobe bilo in v tem lajfu počisti to.
Boš vedela boš, ko boš s te umetne svetlobe, ki ni tvoja v svojo senco brez sonca stopila in se odrito sama s seboj zmenila in sebe začutila.
Se boš sebi čudila.
Duša si mila, ki je pač kakšen korak s svoje poti v želji po slavi skrenila.
Važno, da ni še zavozila, voza svojga življenja kot takrat tud zdaj prevrnila.
Sile močne, sile mogočne so ookrog tebe.
Pojdi, odidi, začuti in najdi sebe.
V miru, v osami, ne v blišča omami.
Ta blišč te le slepi, to niso tvoje luči, to nisi ti.
Tvoja svetloba je vibracija drugačna, ne tako groba.
Ne preko trupel prodorna.
Tvoja so vesla, ne jahta motorna.
Si duša polnokrvna, ne prozorna.
Si prodorna. Ko si ti ti.
Zdaj pa več ne sprašuj, zdaj se pa v svoje čevlje obuj.
Tudi če si bosa, umila te bo jitranja rosa.
Te osvežila, te zbudila. Tvojo dušo prebudila.
 :-* :-* :-*

Navigation

[0] Message Index

[#] Next page

[*] Previous page