Od kod prihajamo in kam gremo to pa mi vemo.
Včasih se potuhnemo, mal počakamo, si odpočijemo, si naprej ne upamo.
Ampak kadar smo pa čist iskreni brez pretvarjanja do sebe pa točno vemo, a smo tam kamor naj gremo, a smo s svoje poti skrenili, pa se delamo da tega ne vemo.
Duša čuti, duša ve, nam jasne signale daje.
A jih poslušamo al ne, to nam pa srce pove.
Srečno od veselja vriska kadar dovolimo, da nas duša po naši poti potiska.
Žalost in stiska, kadar vseokrog bezljamo in duše ne upoštevamo.
Če hočemo to znamo.
Vedno in povsod.
Nikoli ni prepozno, da se odločimo za svojo pravo pot.
Očiščeno vseh stisk in zmot, zgod in prigod, ki nas bremenijo in težijo, ker smo na kar eni poti, kjer nimamo znanj in orodij za prit jim naproti.
Ko se strahov osvobodimo, po svoji poti počasi naprej odhitimo.
Nič več ne bezljamo in hitimo, se le svojemu ritmu prilagodimo. Se končno umirimo.
Se vse razrešuje lahkotno in sproti, ker smo z znanji in sposobnostmi že opremljeni za potovanje po tej naši poti.
Lahkotno igrivo, nič več turobno in sivo, le še polno in zanimivo bo naše srčno potovanje v svoje dušno domovanje.
Tam ni več spon, okov in ovir, tam sta le srčna sreča in dušni mir.
Srce in duša sta spet eno, naše življenje izpolnjeno.
Življenjsko poslanstvo dopolnjeno.
Srečno na poti nazaj k sebi domov.
