Zdaj žena običajno nažene moža

[sasa]

Za vse to prebrati bi si moral vzeti več časa in bom to tudi storil. Saša.  Daj rajši vir zraven, ker pred leti je nekdo že težil zaradi kopiranih tekstov.

Andres

Andres, sem dala vir spodaj. Pri čisto spodnjem je vir, ker sem v več postih kopirala celoten članek.

[sasa]

Jaz to razumem malo drugače.
Dejstvo je, da smo moški in ženske drugačni, ne samo po spolu, ampak tudi psihološko.
Mislim, da Godina prikaže ekstremnost zato, da bi jo lažje razumeli.
Sama doživljam trenutno stanje odnosov v družbi zelo podobno kot ona. Vsi imamo kup želja, ki so nam vrinjene s strani kapitalistčne družbe in so postavljene tako zelo visoko, da se jih ne da dosegati. Zato vedno stremimo za nečm več, za nečim boljšim, ko nam ni fajn, ne znamo iskati rešitev znotraj odnosa, ampak se umaknemo iz odnosa ven in iščemo rešitev zunaj. Pri odnosu gre tudi za odločitev, ki jo zavestno sprejmemo.
Ženske smo se precej spremenile, razvile smo svojega animusa, postale odločne, samozavestne, finančno neodvisne in sedaj je na vrsti razvoj moškega, da razvije svojo animo, svojo nežnejšo plat.
Sama opažam, da so se tudi moški precej spremenli v to smer in velko bolj kažejo in izražajo čustva, kot so jih npr. njihovi očetje, veliko bolj skrbijo za svoje otroke, kot so njihovi očetje, tudi na čustveni ravni in ne samo na finančni. Včasih se mi zdi to že kar pretirano kako so se moški začeli obnašati do svojih otrok in tudi sicer kako sedaj kažejo svojo čustveno plat. Poslušam moške, ki se pogovarjajo o svojih otrocih bolj oz. več kot npr. o svojem poslih, športu ali njihovih motornih konjičkih. Včasih tega ni bilo.
Mislim, da smo se oboji že precej spremenili, da se je razvoj vsaj v Sloveniji v primerjavi z generacijo mojih staršev korenito spremenil in je tudi res, da smo ljudje v odnosih čedalje bolj nezadovoljni.
Sama vidim razlog v pretirani želji po popolnem, idealnem partnerju, ki nas bo v vsem razumel, ki bo hkrati odločen in aktiven moški, ki bo poskrbel tako za svoje otroke kot za svojo ženo in ki nam bo kazal svoja čustva, nas poslušal...
Dejstvo je, da se večinoma za ločitev odločajo ženske in ne moški, da smo me prevzele to moško odločnost, da smo mogoče pretirano razvile svojega animusa, moški pa svojo nežnejšo plat osebnosti..
Zakaj se v nekoga zaljubimo in si ga nato izberemo za svojega partnerja, potem pa ugotovimo, da to ni to, da nas ne osrečuje....?
Včasih si ženske moškega niso izbirale, redkokdaj so bile s tistim, v katerega so se zaljubile...pa nismo od naših mam in babic poslušale kako zelo nesrečne so s vojim možem, niti tega opazile nismo...me to možnost, to izbiro imamo...pa nismo zadovoljne...
Kaj potem ne znamo prav izbrati že v samem štartu? smo zamegljene, slepe...?in potem se zaljubimo v drugega in krog se ponovi...
tukaj vidim, da nas neskončne želje delajo nesrečne...ko imamo potrebe zadovoljene, hočemo več in več in več...in ne vem v resnici, če se to kdaj neha...
saj veš imaš plačo 1000 eur, ti zadostuje mogoče za 2 leti, potem bi rabil oz si želel že več...redko kdo je danes res zadovoljen s tem kar ima...in hvaležen za to kar ima...
gre za širše nezaodovljstvo, ki se odraža tudi v odnosih...
in seveda ne govorim o odnosih, kjer je prisotno nasilje, agresija, tako pasivna kot aktivna, tam bi res morali ukrepati...a večino se razhajajo pari, kjer ni nasilja, kjer ni prisotnih ne vem kakšnih problemov, enostavno se ugotovi, da to ni to, da bi radi nekaj kar naš partner nima oz ne izpolnjuje...in potem pride drugi, ki to ima, a glej ga zlomka, ta pa nima nekaj drugega.... približno kot mobiteli, modeli se stalno menjajo in tako se danes menja tudi partnerje...o tem je Godina govorila, ne o odnosih, kjer so pa res težave in nasilje in zlorabe-to je pač NEDOPUSTNO!
za zaključek bi rekla, glede na svojo izkušnjo, da sem morala precej stvari predelati najprej pri sebi in se znotraj sebe zavestno odločiti za odnos in za partnerja in začela odnos
reševati s partnerjem, ne s prjateljicami, ne z delom, ne s športom, ne s hrano, ne z ljubimcem, ne s tv, ne...ampak v prvi vrsti s partnerjem in začela sem se tudi zavedati, da vsega nikoli ne moreš imeti in biti hvaležna za tisto kar imaš...saj tudi jaz še vedno postokam in kaj podelim s prijateljicami in tukaj na forumu, a z zavedanjem, da to ne sme biti beg iz odnosa...je pa na dolgi rok vredno...

Ja, točno tako. Družba sama nas sili k temu, da smo vedno nezadovoljni, da vedno stremimo za nečim, pa velikokrat sploh ne vemo, kaj točno to je. Plus tega nas družba prisilila, da imamo neko predstavo, kako naj bi popolno partnerstvo in popolna družina izgledala, vse skupaj pa je eskaliralo do te mere, da imamo prevelika pričakovanja do vseh! Tako ženske do moških kot moški do žensk. Rezultat pa je, da vsak vleče na svojo stran in tupi svoje.

[Jane]

Sanjalka ti si imela tako izkusnjo. Moja je recimo kontra. Dolgo casa sem zivela kot zeli Godina. Kuhala juhe in seksala, da bo moz happy in ne bo nejevolje. Skrbela zanj, ker tako so pocele moje babice in tudi mama. Potem pa ugotovis da kljub temu, da si naredil vse, da resujes stvari znotraj odnosa imas na drugi strani osebo, ki te ne spostuje, oziroma imas doma velikega otroka.
Nikoli nisem imela zelja po cem vec, ker so mi v glavo vcepili da moza se ne zapusti in da kaj boljsega ni oziroma tega nismo vredne.
Potem se nekega dne zbudis in ugotovis da ne mores dihati, da si zalosten, da si raje sam kot da zivis tako. In hvala bogu imamo sedaj moznost iti in ne trpeti kot vcasih.


In noben ziv bog me ne bo nikoli vec preprical, da moram kuhat govejo juho in seksat zato, da bo moski zadovoljen  za spremembo naj jo on meni haha

[sasa]

Jane, saj mislim, da če dobro prebereš, da boš videla, da ni ravno temu tako. Razlika pri tebi je, da ti sama sebe nisi cenila, nisi sama pri sebi imela dovolj vrednosti. Vse si naredila, ampak na koncu je vse propadlo ravno zato, ker ni bilo te cenitve s tvoje strani.


Šele sedaj se zavedaš, da si vredna ljubezni, da si vredna tega, da tudi mož zate poskrbi, na drugi strani boš pa tudi ti za njega poskrbela in se zavedala, da imaš v odnosu ti moč, ker si pač ženska. A razumeš, kaj želim povedat?


To, da si podrejena in kuhaš in pereš in seksaš samo zato, da boš mogoče dobila občutek ljubljenosti, tudi ni ok.

[sanjalka]

Ne,ne, ne sme se vzeti stavka iz konteksta vsebine.
Vsekakor samo kuhanje goveje župce in seks ni bilo mišljeno kot rešitev za partnerske odnose.
To je karikirano, zato, da se bolj očitno razumejo razlike.
Kot sem že napisala, vsakršno nasilje, kar sama smatram tudi verbalno in pasivno nasilje, je nedopustno.
Moramo vedeti, da se tega poslužujejo tudi ženske (verbalno nasilje, pasivna agresija, zaničevanje...)
Gre bolj za odnose, kjer so moški ok, kjer ni zapostavljanja, nespoštovanja, pa ženska vseeno gre, ker to ni to.
In tega je danes veliko, preveč, trpijo otroci...
In največkrat se zgodi, ko greš iz enega odnosa v drugega, se ti zgodba ponovi, saj vedno nesemo sami sebe s sabo in če ne spremenimo sebe,
bomo tudi v odnos pritegnili podobnega partnerja.
Ali pa dobimo ravno zrcalno sliko prejšnjega partnerja oz odnosa, da vidimo kako se je ob nas počutil prejšnji partner in kako je,
če se sami znajdemo v vlogi prejšnjega partnerja. Zato, da prepoznamo občutke tudi tistega drugega.
Saj veš, ko potem moški pri 60-ih reče, da še najboljša je bila pa prva žena....
Včasih so pač moški bili tisti, ki so odhajali iz odnosa, ker so mislili, da jim pripada več kot imajo trenutno v odnosu...
Danes to dožvljamo ženske, ta občutek, da nam pripada več kot imamo v odnosu...Končno smo se osvobodile in končno lahko izbiramo in delamo tako kot same želimo.
A kaj, ko je izbire nešteto, in to nas bega.
A veš, tako kot, ko greš v trgovino, kjer je neskončno oblačil, čevljev, česarkoli pač in sedaj se pa odloči, da boš res zadovoljen.
Manj kot je izbire, manj možnosti, da bomo imeli občutek, da smo se odločili napačno.
Mislim, da je tudi dobro vedeti kaj sploh prčakujemo od odnosa in od partnerja, kaj je tisto kar še lahko sprejemamo in kaj je za nas res nedopustno.
Vsekakor je za dober odnos potrebno ogromnooooo odprte komunikacije, zrelost na obeh straneh ter v prvi vrsti spoštovanje samega sebe, in seveda tudi drugega.
Ne želim pa posploševati in podpirati, da nekdo vztraja v odnosu, ki je škodljiv, nasilen, kjer je prisoten alkohol, droga, ali kakršnakoli druga škodljiva odvisnost in ta oseba ni zmožna spremeniti tega svojega vedenja...to so pač skrajnosti, ki so nedopustne in tukaj nimam opravičila...
Govorila sem o odnosih, kjer načeloma ni takšnih ekstremnih odstopanj, pa vseeno nismo zadovoljni.

[Jane]

ja s tem se strinjam Sanjalka. S tvojim delom 100%. Definitivno zenske in tudi moski dandanes prehitro gremo iz nekega razmerja.
To o zrcalni sliki mi je jasno, ker v dolocenih stvareh sem bila jaz sedaj pri mozu v vlogi mojega bivsega. Sicer cisto razlicne stvari, samo sem bila jaz tista konzervativna v razmerju in sem potem sele z mozem dojela kako je ko nekomu kratis svobodo na nek nacin. Dojela sem obe strani. Hvala bogu se v tem zivljenju in da se tega zavedam. In upam da v tretjo ne bo cesa takega

[sanjalka]

 
Ce ne drugega, bos v tretje prej prepoznala katero vlogo igras, oz v katero vlogo si se sama nezavedno postavila in imela tudi zavedanje, da lahko igras tudi drugacno vlogo, da to zmores in da je to lastna tvoja izbira
Vedno se lahko odlocimo, da smo aktivni, da sami izbiramo ne samo partnerja, ampak v prvi vrsti SEBE, kaksni zelimo biti in potem seveda potrebujemo se scepec poguma, da to tudi res zivimo.
Velikokrat pa se se vedno fokusiramo na partnerja, kaksen je on in kaksen naj bi bil, da bomo ob njem srecni.
Kje pa smo mi potem v tej zgodbi?

[sasa]

Ja, točno tako. Potrebno je vzeti celoto. Jane, pri tebi je bilo, kot rečeno, drugače. 

Se pa strinjam s teboj, sanjalka, skorajda je preveč izbire, posledično pa smo nezadovoljni z vsem. Škoda.