Ferdinand de Saussure, sociolog in antropolog je postavil teorijo, da pri uporabi jezika, ki ga imamo, obstaja dvosmerna pot, ki odraža čustveno stanje obeh sogovornikov. Jasnovidnost oz. katerakoli korelacija z njo sicer ni omenjena, se mi pa zdi zanimivo: namreč pri izražanju naj bi sporočevalec sam podzavestno poudarjal določene dele sporočila, ki so pravzaprav jedro misli, ki ga trenutno zadeva. Oseba, ki to idejo sprejme, naj bi podton zaznala (s perifernim vidom, ki je uporabljen tudi v reklamah), izluščila iz povedanega od 3-5 besed, ki so ji prve 'padle v pozornost', potem pa nanje vodila naprej to, kar se je v zadnjem času povezovalo z njenim življenjem. Nekoliko je podobno sinhroniciteti, lahko pa obstaja zgolj v pisni obliki. Besede, ki se pojavijo, zapišite v krepki obliki. Poskusimo?
Končno sem nekako uredila stvari, čeprav bo treba jutri nazaj in predložiti še eno dokumentacijo, ampak zmagali pa smo. Šele zdaj ugotavljam, kako težko je biti odgovoren, pa sploh se ne gre zgolj za stvari, ki jih je treba narediti, ampak psiha naredi svoje, pa še počutiš se kot kamenček, ki je kar naenkrat začel krožiti po večjem mlinu, a z bolj ozkimi lopaticami, da se mora stisniti skoznje, če želi iti naprej. Če si mlajši, ti je dosti odpuščenega in tudi vsaka malenkost se sprevrže v igro. Očitno se učim živeti sama s seboj.
