Saj napreduje in se trudi, ne rečem, da ne. Sam iz enih vzorcev pa ne more ven, so nabrani iz otroštva, jih imajo vsi po njegovi strani in ni variante, da bi sploh prepoznali, da nekaj ni ok.
Ne boš človeku, ki je farbenblind, razložil, katera rdeča je nevarna, ker tega senzorja pač nima. Boš barval mimo njega, ni druge.
Jaooo, tukaj se pa moram oglasiti, je iz lastnih izkušenj. Ti nepredelani vzorci izbruhnejo ven na "stara leta/tretje obdobje". So kot vulkan, bruhajo in pobruhajo vse živo. Predvsem barvanje mimo njega, saj takrat to sprejme, ampak čez 20, 30 let to izbruhne ven, očitki so grozni. Tukaj na forumu ne pričakujem te potrditve, saj ste članice premlade, vem pa sedaj iz pogovorov z vaščankami oz. sošolkami. Če so stari vzorci predelani, je na tretje obdobje harmonija med partnerjema res kičasto lepa, v nasprotnem pa muka. 
Se ne nadejam nobenega kiča. 
Ja, si predstavljam, da je tako, Cvetka.
Obstajajo neki deli v možganih, ki se bodisi razvijejo v zgodnjem otroštvu bodisi nikoli. V kolikor jih torej ne razviješ nekje do 7. leta (?) starosti, ti mogoče (?) v odraslosti lahko pomaga psihoterapija.
Ta ti sicer ne bo razvila teh delov mozga, bo te pa opremila z orodji, ki ti bodo pomagala, da boš funkcioniral tako, da okolici ne bo škodilo (recimo).
Neki deli osebnosti ostanejo na stopnji majhnega otroka.
Seveda pa on k terapevtu ne bo šel. Sem hodila posledično jaz. Kar je seveda tipično.
Pri njemu sicer buta manj ven, kot je včasih. Ker vsaj prepoznava, kaj s tem sproži na moji strani. Torej nek napredek je. Ampak tukaj ne v smislu razvoja, temveč v smislu "znanja oz. védenja", izogibanja posledic.
Pika, značilno za ljudi z osebnostno motnjo, je med drugim tudi to, da vsi okrog njega poiščejo pomoč pri psihoterapevtu, le oni ne.
Saj žal ne vidijo realne slike samega sebe, nimajo namreč zmožnosti vživljanja v drugega človeka...deloma s psihoterapijo se da kaj narediti, sicer pa se ljudem, ki se znajdejo v takšnih odnosih, svetuje, da gredo proč, oz se distancirajo kolikor je le mogoče.
Vprašanje pa je zakaj se sploh znajdemo v takšnem odnosu?
Navadno je tudi v nas samih potrebno prepoznanje, da svet ni samo lep, da ljudje niso samo pošteni in dobri....
