Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z Bogom. Vprašal ga
je:
"Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo
nebesa in pekel".
Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in
dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla
miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče
hrane. Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in
podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo
dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.
Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali
iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji
daljši od njihovih rok.
Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu
je rekel: "Pravkar si videl pekel".
Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in
scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa
posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo,
imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar
bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne.
Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.
Človek je dejal bogu, da tega ne razume.
Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno
samo od ene veščine.
Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi
pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.
Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi!
