Pri pisanju maila prej sem se spomnila na čas v srednji šoli in začetek delovne dobe, ko se je pisala še Socialistična federativna republika Jugoslavija. Na najgroznejši praksi, mislim da v 3.letniku, sem bila v pisarni sama z resnim, starejšim gospodom, ki je cel dan buljil v papirje, resno zrl predse, razmišljal in pisal. Sprva sem bila prepričana, da je buljil v ekran računalnika, zdaj pa vem, da ni. Papirje je še imel na mizi
. Cel dan ni spregovoril besede, bil je nadvse deloven in strog. Jaooooooooooo, ko se zdaj spomnem, mi je žal vsega časa, ki sem "zapravila".
Škoda vsega časa, ko smo se učili kupe nepotrebnih podatkov. O samoupravljanju, o OZD in TOZD, o tem in onem. Jaoj ljudje, pa kaj mi delamo. In enako se dogaja našim otrokom, ki jim bulajo podatke, ki jih bodo že jutri pozabili. Nič pa o lepoti duše, nič o kvalitetnem življenju, nič o dobrem srcu, nič o celoviti osebnosti...
Zakaj sem kar prenašala in prenašala, vse te nesmisle? In danes sinu pravim: moraš šolo končat, moral boš služit...Bemoooooooo....To nismo mi, to ni naša bit...Gremo naši, anarchy, kot pravi moj sin (jo, če mi verjamete
)
