Pretekli dnevi so bili enako kot tisti zgodaj letos, podobni veliki nestrpnosti državljanov in prebivalcev Islandije. Napočil je namreč čas ko je bilo potrebno dokončno sprejeti ali zavrniti sporazum med Islandijo in na drugi strani Nizozemsko ter Britanijo, v zvezi z računi spletne banke Icesave. Preteklo leto, po bankrotu hčerinskega podjetja Landsbankin, Icesave, je islandska vlada tudi podpisala, da se zaveže k poravnavi nastalih stroškov. Ob tem je nastala zmeda, ki se je vlekla celo leto. Računska komisija je imela podatke, ki so bili nedostopni javnosti, vlada kot taka pa je tajne informacije držala vseskozi in tako še danes ni povsem jasno kaj, pod kakšnimi pogoji in koliko bodo Islandci sploh plačali. Javni so sicer podatki, da je imela banka Icesave v Britaniji za 92% dolgov nepremičnin, vendar nikoli in nihče ni točno izdelal načrta koliko bi potemtakem morali islandski državljani plačati. Številka se je iz 92% znižala na 70%, še vedno pa se ribari v kalnem.
Predlog, da bi poravnavo Icesave dali na referendrum je bila zavrnjen, ni pa bil zavrnjen predlog o preložitvi in nadaljnem pogajanju. Oboji, tako Britanci, kot Holandci se pogajati niso hoteli saj v interesu jim je, da Islandiji vlada Mednarodni monetarni sklad, s tem pa bi obe državi poceni prišli do islandskih dobrin, vode, rib, elektrike in poceni predelave aluminija. Nenazadnje velja poudariti, da je britanska obveščevalna služba že izdelala obrazec skritih, še ne izkoriščenih dobrin v kar gre všteti nafto v severnem morju.
Britanska vlada je celo leto 2009 izsiljevala islandsko, skozi Mednarodni monetarni sklad, jeseni pa je bilo že jasno, da ji ne vlada parlament, temveč tuja sila, ki je bila vsiljena. Sporen in brez dvoma vreden tožbe, je bil tudi britanski odlok, da se Icesave banko postavi v listo neželjenih, torej enako kot terorističnih podjetij. Dotok denarnih sredstev nekaj časa ni bil mogoč, oziroma se je vlada za transferje posluževala celo neke male banke na norveškem. Glede na britanski odlok je sledil padec banke Glitnir in Kaupthing, ki je kasneje obe kupila narodna banka Islandije. Celoten teroristični zakon pa je istočasno Isladnijo pripeljal do točke, katere so se sramovali ceo poslanci in tudi novinarji Britanije. Z enim odlok je Islandija v celoti obležala na listi z Nigerijo, Pakistanom, Severno Korejao le to pa je še bolj ohromelo že tako slabo ekonomijo.
Leto je šlo naprej na vsaki seji posebej pa je opozicija zahtevala več podrobnosti o pogodbi ki jo je sicer sklenil Svavar Gestsson s pooblastilom finančnega ministra Steingrimurja Sigfussona. Kaj je zamolčano islandski javnosti, ki bo dolg tudi plačala se ta hip ne ve. Ve se, da manjka več kot 80 strani sporazuma. Prišel je tudi datum 29 december 2009, datum, ki si ga bodo dobro zapomnili predvsem zgodovinarji. Računska komisija je poklicala negotatorja in podpisnika pogodbe Svavarja Gestssona, na zaslišanje, vendar se ta ni hotel odzvati. Zunanji minister je isti dan padel v kašo, če je verjeti so dele pogodbe prikrili tudi pred njemu, ne le vladi. Britanska odvetniška pisarna Mishcon de Reya je poslala več kot dovolj tajnih podatkov tudi za ustavitev glasovanja Icesave, vse po vrsti pa so bile hudo sporne, dobre le za islandsko vlado in davkoplačevalce. Toda ne. Popoldan 30.12.2009 so blokirali ceo internetno pošto poslancem, zato so začeli v sejnih sobah kot v parlamentu zvoniti mobilniki tudi s klici, med drugim iz odvetniške pisarne Mishcon de Reya. Zanimivost gre pripisati, da je ravno islandska vlada najela to odvetniško pisarno, po pripovedi odvetnikov in tudi enega od lastnikov pa naj bi se sporazumno tajnih podatkov nebi razkrivalo, vendar jih k temu pošilajnju dodatnega osvetljevanja prepričuje poslovna etika, ki naj bi temeljila na resnici. Eden takšnih dokumentov se je nenadoma znašel na spletni strani
http://www.wikileaks.org/ Med drugim gre za evropsko britansko strategijo na podlagi katere bi Islandija po hitrem postopku pridobila članstvo pravne članice EU, vendar bi v zameno delila dobrine z vsemi evropskimi članicami. Kot vemo Slovenija ne deli gozdov s Portugalc, le toliko pa Islandcem veljajo ribe. Vendar da bi Islandija sploh hotela v EU je potrebno ohromiti ekonomijo kar se je zgodilo zadnje leto in poslati na domač teren Mednarodni denarni sklad. Trenutno vladujoča leva stranka je z glasovanjem izsilila večino, ter na podlagi tega podala uradno prošnjo za članstvo že sredi leta 2009. Toda po analizah 70% Islandcev noče v EU, velik del pa bi se verjamem rajši prehranjevali samo z ribami in krompirjem kot pred stotimi leti in manj, zato zameno s članstvom v EU niti ne želijo govoriti.
Toda ne. Tik pred polnočjo 30.12.2009 so poslanci z malo večino, 33 glasovi za in 30 proti, iizglasovali plačilo Icesave pod ponujenimi pogogi ne glede na nesramno umazane okoliščine ki so se napletle v zadnjih mesecih. Danes, zadnji dan v letošnjem letu naj bi šla pogodba v podpis k predsedniku države Olafurju Ragnarju Grimssonu, le od njega pa je odvisno kaj bo storil. Ravno tako se pričakuje dolga kolona avtomobilov do predsedniške palače, saj čas na Islandiji utegne postati hudo kriminalen, zato tisto iz leta 2009 ko so že obupani metali barvo na fasade hiš vplivnih posameznikov, lahko postane le še spomin, ki je bil le opozorilo.