Ko telo poskuša nagovoriti zavest
Dr. Klemen Rebolj,
zdravnik, specialist psihiater
»Kdor ima čute in razum, naj doživlja, raziskuje, upošteva in spoštuje – njegovo veličanstvo telo,« pravim sam.
Zadnje čase se v svoji klinični praksi ne sprašujem več samo, kako človeku, ki je prišel po pomoč, odvzeti bolečino oziroma zmanjšati njegove simptome, temveč predvsem, kaj telo sporoča preko specifične motnje, kaj naj bi oba, pacient in jaz sam kot zdravnik, dojela.
Že zelo dolgo namreč verjamem, da različne motnje, bolezni in vsakovrstne težave niso naključne. Da so samo posledica misli, predstav, strategij in vedenj v življenju posameznika, ki ne ustrezajo več. So kot rdeča lučka na armaturni plošči, ki utripa in opozarja, da ni vse tako, kakor bi lahko bilo oziroma bi moralo biti. In alarm, ki se oglasi, kadar se človek preveč oddalji od svoje lastne poti. Najpogosteje raznoliki simptomi obiščejo tiste občutljive, bistre in sposobne, ki so navajeni poskrbeti za druge in izpolnjujejo pričakovanja sveta, ne upoštevajo pa svojega srca. So domena tistih, ki ne živijo v skladu s svojimi sposobnostmi in potrebami. Simptomi, motnje in bolečine vseh vrst so zame torej samo ljubeče vabilo modrosti celotnega bitja, naj se človek ustavi, dvigne glavo in se orientira, kje je in kam gre, ter na novo, v skladu z vso resnico sedanjosti, načrtuje in se odpravi po poti sebi naproti. Predstavlja torej drugo stran tiste iste ljubezni, o kateri toliko govorimo in po njej hrepenimo, samo da je ta ljubezen, ki prihaja skozi bolečino, namenjena le nam samim.
Modrost telesa, energija duše in navodila zavesti
Na tem mestu si jemljem pravico, da vam na kratko razložim svoje osebno sedanje razumevanje modrosti telesa, ki me z leti vedno bolj navdušuje in k ponižnosti usmerja mojo omejeno pamet.
E = mc˛ je zame največja in najlepša formula, kar jih poznam. Einstein je z njo namreč odprl prostor novi kvantni znanosti, nas pa odrešil Descartesovega dualizma in nas spomnil na začetek. Vse je energija. Izvorne frekvence so sicer tako visoke, da so za naša čutila in instrumente nedostopne, vendar z znižanjem frekvence energija postaja gostejša. In ko se dovolj zgosti ter postane nekako fluidna, jo lahko občutimo tudi ljudje ali jo zaznavamo z instrumenti. Energije še nižjih frekvenc se materializirajo in jih z našimi čutili zaznavamo kot trdno snov. Delo znanstvenikov v zadnjih osemdesetih letih in številne duhovne tradicije pa so si enotni, da je zavest tisti reducirajoči dejavnik, ki zmanjšuje frekvenco energij in je na koncu odgovoren tudi za materializacijo subatomskih delcev oziroma fluidnih energij.
Potemtakem je tudi naše telo zgoščena energija, v kateri so kemične reakcije, celični organeli, celice, organi in organski sistemi le materializirani korelat višjih izvornih frekvenc. Vibracij duše? Morda. In morda je prav duša tista visokofrekvenčna energijska struktura, informacijsko-duhovna podstat, ki oblikuje telo in ga ves čas ljubeče prežema ter skrbi zanj, da življenje v njem ne zamre. Če je tako, potem pomirjen in spravljen s svojo nečimrnostjo spoštljivo sprejemam telo in njegovo modrost. In vedno bolj sem prepričan, da bi človeško telo delovalo povsem uglašeno, če bi zmoglo slediti le dušnim ravnem. Vendar tu je še naša zavest. Prav tako energijska struktura višje frekvence, ki tudi sprejema izvorne najvišje vibracije duše. In sveta. In za razliko od voda, gora, trav in dreves ima človek svobodno voljo, s katero po svoji najboljši presoji odloča, kdaj, s kom, kam in kako. Presoja v skladu s svojimi izkušnjami, željami in potrebami, hrepenenji, spomini, ranami in strahovi. Vse prepogosto se torej odloča v skladu s pričakovanji sveta in normami, ki jih definirajo drugi.
In kadar iz zavesti predolgo prihajajo navodila, ki so v nasprotju z »dušnim programom«, kadar človek razmišlja, doživlja in deluje drugače kot v skladu s tem, kakršen sam zares je, zboli. Manifestira simptome. Kakor da preko motenj telesa duša poskuša nagovoriti od sveta zaslepljeno zavest, ki pa v večini primerov žal ne razume in ne prepozna ljubečih vabil bolečine.
V nadaljevanju sledita opisa dveh kliničnih primerov, ki po mojem mnenju pričata o neskončni modrosti telesa in želji informacijsko duhovne ravni – duše, da nagovori človeško zavest.
Prvi klinični primer
Mlada mamica je prišla v ambulanto, da bi pod strokovnim vodstvom postopoma ukinila zdravilo sulpirid, ki so ji ga zdravniki predpisali zaradi dolgoletnih občutkov slabosti in siljenja na bruhanje. Opisani simptomi so grenili njeno mlado življenje več kot deset let, dokaj pogosto pa je tudi bruhala. Povedala je, da so slabosti prenehale po uvedbi sulpirida 150 mg/dan. (Sulpirid je benzamidni antipsihotik, ki so ga zdravniki v preteklosti zaradi njegovega centralnega antiemetičnega delovanja v subterapevtskih odmerkih predpisovali bolnikom s simptomi slabosti in vrtoglavice.) Po šestih letih prejemanja omenjenega antipsihotika, ko ji torej ni bilo več slabo, so ji odkrili karcinom na dvanajstniku. Dobri dve leti po operaciji je prišla v mojo ambulanto z željo, da bi prenehala jemati zdravila in pripravljena narediti vse, kar je potrebno, da ji ne bo več slabo.
Ko sva se na drugem srečanju pogovarjala o njenih najnežnejših letih, je povedala, da so jo starši vse življenje maltretirali in zaničevali, predvsem oče. Odkar ve zase, ji je namreč govoril, da je nesposobna, da iz nje nikoli nič ne bo, da ni vredna počenega groša in da si ne zasluži spodobnega življenja … Takšna sporočila je prejemala vse svoje otroštvo in tudi pozneje. V skladu z vrednotenjem sebe je izbrala tudi partnerja, ki se je včasih do nje obnašal podobno kakor njen oče. Ko se jima je rodil otrok, ji na primer ni stal ob strani na tak način, kot bi si želela oziroma je potrebovala, ampak ji je iz svoje lastne ranljivosti odpiral rane, ki so ji jih zadali doma.
Povabil sem jo, naj skupaj razmišljava, kaj ji sporoča telo. Ob razglabljanju o občutkih slabosti in o bruhanju je bistra mlada ženska ustrezno ocenila, da je bruhanje obrambni mehanizem telesa, s katerim izvrže hrano, ki človeku ne ustreza. Bruhanje je torej obrambni manever želodca, s katerim telo ščiti pred morebitno zastrupitvijo. Izvrže, kar ni sprejemljivo in prebavljivo … In še sva govorila o modrosti telesa, o številnih funkcijah posameznih organov in kemičnih reakcijah, ki se jih ne zavedamo in jih ne poznamo. In kot bomo videli v naslednjem primeru, iz telesnih izkušenj izhajajo tudi mnogotere metafore, ki jih uporabljamo v vsakdanjem jeziku. Ko sva tako počasi razgrinjala celovitost delovanja nikoli dovolj spoštovanega telesa, se je utrnila misel, najina delovna hipoteza: »Kaj pa če telo v svoji modrosti razume tudi metaforiko medosebnih odnosov in reagira z bruhanjem tudi takrat, kadar je hranjeno z neustreznimi besedami, krutimi sporočili in nesprejemljivimi vsebinami? Da se torej na svoj telesni način bori proti zastrupljanju z besedami, ki nam jih namenjajo naši najbližji? Kakor da se obrambni mehanizem torej ne vključi samo pri zaužitju pokvarjenih klobas in prekomernih količinah popitega vina, ampak tudi pri sporočilih, ki jih človek dobesedno ne more prebaviti.«
Sklenila sva, da bova hipotezo preverila v praksi, pred tem pa naredila analizo dotedanjih dogodkov. Zdravilo sulpirid, ki ga je prejemala že skoraj deset let, je bilo učinkovito pri odpravljanju simptomov, torej pri občutku slabosti in občasnem bruhanju. Vendar so po petih, šestih letih prejemanja tega zdravila zdravniki diagnosticirali karcinom dvanajstnika. Ne zaradi zdravila, da se razumemo. Telo je bilo ob prvem sporočanju, ko je bilo pacientki slabo in ji je šlo na bruhanje, preslišano, nerazumljeno in neupoštevano. Čeprav antipsihotik deluje centralno antiemetično, pa si lahko metaforično predstavljamo, da je bilo zdravilo kot nekakšna svinčena plošča, vržena v želodec, ki ga je povsem »umirila« in odpravila simptom. Mlada ženska je bila »ozdravljena« – simptomov. Ker telo na tej ravni ni bilo deležno pozornosti, je poskrbelo za drug simptom, »močnejši«, rak dvanajstnika. Kakor da je modrost celotnega bitja najprej preko slabosti in bruhanja, potem pa preko karcinoma želela sporočiti umu, da je dovolj sprejemanja takšnih vsebin o pacientki sami, kakršne je prejemala vse življenje.
In v skladu z vsem omenjenim sva naredila terapevtski načrt. Največja naloga je bila začeti postavljati meje v tistih kontekstih in s tistimi ljudmi, od katerih je prejemala največ negativnih sodb o sebi. Najprej je omejila stike s svojo primarno družino. V času, ko je začela obiskovati mojo ambulanto, je namreč vsaj trikrat tedensko obiskovala domače in igrala »koš za odpadke« predvsem očetu, pa tudi bratu in mami. Sporočila, da je slaba hči, mama in žena, neuporabna, nesposobna, neprimerna, in da si ne zasluži ničesar od tega, kar ima in kar živi … so bila še vedno praktično vsak dan na njenem odnosnem meniju. Če ne pri starših, pa doma pri možu. Med potekom terapije sva definirala »negativne gonilce«, ki jih je prejela doma, in redefinirala neustrezne sodbe o sebi v bolj primerne, zanjo ljubeče in funkcionalne. Vedno znova sem jo vabil k zavedanju in spominjanju, kaj vse je realno, izrazito neugodnim domačim okoliščinam navkljub, dosegla. Končala je zahtevno fakulteto, postala je mati, vzorno je skrbela za otroka in vso družino. Vestno in zavzeto je izpolnjevala terapevtske naloge in si vsak dan odmerila uro in pol samo zase. V terapevtskih pogovorih sva dorekla in skupaj definirala meje do njej najbližjih. K staršem je hodila le še dvakrat na mesec, na nedeljsko kosilo, skupaj z možem in njunim otrokom. Njen mož se je prav tako aktivno vključil v terapevtski proces, se po štirih skupnih srečanjih tudi sam odločil za svojo lastno terapijo in v dobro vseh postopoma spreminjal odnos do svoje žene. Po več mesecih, ko je bila vidno olajšana in zadovoljna s postavitvijo mej svojim najbližjim, je začela spremembe vnašati tudi v odnose s sodelavci in s prijatelji. Večina »prijateljev iz prejšnjega življenja«, kakor je sama poimenovala obdobje pred terapijo, se je spontano porazgubila, počasi pa so v njeno življenje začeli vstopati drugi ljudje. Po dobrih devetih mesecih, ko se je subjektivno že zelo dobro počutila, sva na njeno željo začela zmanjševati odmerek antipsihotika, vsak mesec za 50 mg. Ob ustreznem postavljanju meja ter ob spremenjenem odnosu do svojih bližnjih in vseh drugih ljudi je po letu dni tudi brez jemanja zdravil slabost povsem prešla.
Drugi klinični primer
Gospod, ki je prišel v ambulanto, je povedal, da se je ravno dan prej upokojil in da prihaja po pomoč zaradi paničnih napadov, ki so se začeli v zadnjih mesecih in so povezani z realnim strahom, da bi izgubil zavest. Povedal je, da se mu je, odkar ve zase, vrtelo v glavi. Opisoval je simptome »ortostatske hipotenzije«, to pomeni, da se mu je vedno, kadar je vstal iz ležečega, čepečega ali sedečega položaja, vrtelo v glavi in nekajkrat je za krajši čas tudi izgubil zavest. Panični napadi so se pojavili kot odgovor na strah, da bi ob morebitnem vstajanju znova izgubil zavest.
Ko sva se na drugem srečanju pogovarjala o njegovem otroštvu, je povedal, da je bil oče epileptik in da je mama vse življenje posvetila svojemu možu in zanj vzorno skrbela. On sam pa se jima je nekako »zgodil« bolj ponesreči, ni bil načrtovan, ne pretirano zaželen. Oče in mama sta mu to dejstvo na različnih ravneh in ob mnogoterih priložnostih posredovala brez večjih zadržkov. V otroštvu je bil zanemarjen, osamljen in prepuščen samemu sebi. Iz anamneze sva z lahkoto razbrala negativni gonilec »ne bi me smelo biti«.
Med pogovorom o tem, kakšna sporočila je dobil od svojih staršev kot otrok, sem se spomnil predavanja, ki sem ga imel pred leti za psihiatre in družinske zdravnike. Takrat sem v Psihiatrični bolnišnici Begunje govoril o »Uporabi metafor v klinični praksi«. Ena od metafor, ki sem jo predstavil, je bila tudi metafora dvignjenega palca. Spomnim se, da sem ob sliki nogometnega zvezdnika, ki se je z dvignjenim palcem zahvalil soigralcu za odlično podajo, spregovoril o gibanju malčka, ki se sprva lahko le plazi po površini in vsaj kar njegovo lastno gibanje zadeva, živi dvodimenzionalno resničnost. In kako v življenju vsakega otroka okrog enega leta starosti pride neskončno pomemben čas. Takrat, ko so mišice in živčevje toliko razviti, da se sam lahko postavi na svoje noge, pokonci, in svet začne doživljati na popolnoma nov način. To je bil pomemben čas v življenju vsakogar izmed nas, ko smo življenju v dveh dimenzijah dodali še tretjo … Takrat sem poudaril, kako se telesna izkušnja prenese v govorjeno besedo in mimiko: da so metafore milozvočni akord mnogoterih asociacij in povezav raznolikih predelov duševnosti in telesa. In ravno zaradi te enovitosti bitja je ob fizični izkušnji otroka, ki prvič stoji na svojih dveh nogicah, tudi pozneje v življenju vse, kar raste in se dviguje, kar je pokončno in kar stoji … praviloma razumljeno kot pozitivno.
Ko sem gospodu omenil predavanje in vključenost telesa pri tej pozitivni izkušnji osvajanja tretje dimenzije, sva razmišljala v smeri njegove simptomatike in težav, zaradi katerih je prišel po pomoč. Ob tolikšni modrosti telesa, ki izvrstno razume metaforiko in jo očitno tudi ustvarja, je njegovo telo z osupljivim spoštovanjem upoštevalo in manifestiralo negativni gonilec »ne bi me smelo biti« na tak način, da se je ob vstajanju krotko odpovedovalo tretji dimenziji. Ob vrtoglavicah je praviloma potreboval oporo, ob izgubi zavesti pa se je čisto zares vrnil v »dvodimenzionalno resničnost«. Informacija, globoko zažrta v njegove kosti in meso, »da ga ne bi smelo biti«, se je ujela v njegovo nezavedno in se telesno manifestirala z ortostatsko hipotenzijo.
Delovna hipoteza je bila postavljena, prizadevanja pa naravnana k spreminjanju neustreznega gonilca, k postavljanju nove, bolj ljubeče in funkcionalne paradigme vrednotenja samega sebe. Lotila sva se torej negativnega gonilca »ne bi me smelo biti« in poiskala pozitivne alternative. Že samo dejstvo, da je, da živi, je potrditev, da je dobro in prav, da je. Kakor to velja za vse trave, drevesa in ptice ter vse druge ljudi, za katere se je strinjal, da je tako zelo dobro, da so, ker dajejo svetu vsak svojo barvo. In na naslednjih srečanjih sva predvsem utrjevala ta drugačen, bolj ustrezen odnos do sebe. Na različne načine sva na številnih ravneh iskala in raziskovala na novo vpeljano dovoljenje, da je, da živi. Prijazno me je sprejel v svoj svet otroških želja in jih kot domače naloge kar nekaj zelo konkretno obudil od mrtvih. Po devetih srečanjih, po skoraj letu občasnega druženja, je zmagoslavno oznanil, da me ne potrebuje več, da so napadi panike že zdavnaj prešli in da se mu v glavi zvrti le občasno.
Opisani primer me je vzpodbudil, da sem bil tudi pri delu z drugimi pacienti bolj pozoren na simptome nizkega krvnega tlaka. In skoraj pri vseh s pogostimi vrtoglavicami, omoticami, omedlevicami, prekomerno utrujenostjo in zaspanostjo smo iz pogovorov sklepali, da so prejeli negativni gonilec »ne bi me smelo biti«. Da je njihova mama ali kdorkoli od bližnjih oziroma njemu pomembnih pomislil, izrekel ali kako drugače sporočil »kaj pa je tebe treba bilo« … Ta izrazito neugodna sporočila naj bi se kot informacije »zažrla« v celični spomin že ob spočetju ali pa pozneje v nosečnosti oziroma v prvih letih otroštva. Ujeti kruti občutki in sporočila v drobovju so potem v življenju terjali, da so ti ljudje izpolnjevali pričakovanja drugih, bili pretirano odgovorni in na številnih ravneh ugajali svetu predvsem z nezavedno namero, da se kruta sporočila ponovno ne aktivirajo. Glede na osebne izkušnje z mnogimi, ki so pri meni iskali pomoč, lahko sklepam, da je naš narod v precejšnji meri obtežen s tovrstnim nevidnim zapisom. Pa tudi z drugimi neustreznimi sodbami o sebi, ki se nevede in nehote prenašajo iz roda v rod.
