Draga rumeno-oranžna Jane!

Pri tebi, ko preberem in slišim tvoj vzdevek, vse zadiši po pomarančah in zapoje z glasom Joan Baez (z malo bolj umirjenim tremolom, čeprav je ona čisto druge barve).
Oranžni del Jaffa piškotov (tistih iz našega otroštva) se stali in razpotegne v akvarelno potezo čopiča (gvaš je morda bolj primerna tehnika) po zraku in sicer tako, da profil pojave gleda v levo.
Ko zamenjam čutno prestavo in pomislim na tvoje pravo ime, se barva spremeni v modro-zeleno, vmes pa zori temno grozdje. Pojava gleda bolj v mojo smer, sicer še vedno malo bolj v levo in navzgor, tehnika pa se iz slikarske spremeni v "zvočno kiparjenje".
Medtem, ko Jane rumeni v duru, tvoje dejansko ime modri v molu.
